Boris Denič – “krivec” za začetek moje trenerske poti

Pred vami je intervju s selektorjem Slovenske moške rokometne reprezentance. Boris pa je bil tudi moj trener, ko sem še igral rokomet, in prav on je eden izmed krivcev, da sem se spoznal s Kettlebelli, da sem se odločil postati trener, da sem s trmo in trdim delom prišel do željenih rezutlatov (in seveda še vedno delam na izboljšanju le teh). V najtežjih trenuntkih v mojem življenju je bil moj drugi oče, saj nam je takrat Slovan (ŠD Slovan) ponujal dom. Boris si je vedno vzel čas za nas kot igralce, nikoli pa nas ni pustil na cedilu, ko smo, kot vsi najstniki, zabredli v težave, ušpičili kakšno neumnost ali pa zgolj potrebovali pogovor s starejšim, izkušenejšim človekom. Ko je izgledalo, da bo ŠD Slovan potonil v pozabo, je bil Boris edini, ki je upal prevzeti vajeti kluba v svoje roke. Zbral je “odpadnike”, igralce, ki smo nekako tavali v temi. Imeli smo talent, imeli smo mladost, on pa nas je usmeril v isto smer. Veliko jih je odpadlo, ostali smo “najtrši”. Uspelo mu je skoraj nemogoče. Slovan je prišel v prvo ligo z daleč najmlajšo ekipo, daleč najnižjim proračunom in daleč najmanjšim obiskom na tekmah. Na nas je prenesel zmagovalno mentaliteto, navadil nas je trdega dela in zato sem mu še dandanes hvaležen.

 

Kako je on videl celotno zadevo, kako je prišel do reprezentančnega “stolčka” ter kako je pripeljal reprezentacno da najboljše uvrstite na svetovnih prvenstvih pa si lahko preberete v intervjuju.

 

GS: Živjo Boki, kako si? Si se spočil od Španije?

 

BD: Ja, malo pa že.  🙂

 

GS: V uvodu v intrevju sem te na kratko opisal, vendar verjamem, da so se stvari v zadnjih 10 letih (odkar sva začela “skupno” pot na Slovanu) precej spremenile. Kakšna je glavna razlika med treniranjem mlade, “nedonošene” ekipe kot smo bili mi in treniranjem narejen igralcev, nekaterih zvezdnikov?

 

BD: Sam veš, da je trenutna ekipa državne reprezentance sestavljena pretežno iz igralcev, ki so mladi, talentirani in željni informacij. Seveda je pa tukaj tudi nekaj fantov, ki so uveljavljeni in osebnostno zreli posamezniki, brez katerih ne gre. Samo delo se posebej ne razlikuje, je pa na višjem nivoju.

 

GS: Slovenska rokometna reprezentanca se lahko pohvali s kar nekaj igralci, ki tudi na svetovnem zemljevidu nekaj pomenijo. Uroš Zorman, Vid Kavtičnik, Dragan Gajič, Luka Žvižej. Je z njimi delo v reprezentanci težje ali lažje? Kaj pomeni biti zvezdnik v Slovenski reprezentaci, ko jo vodiš ti?

 

BD: Oboje. Težje je, ker vsi ti igralci morajo vedeti, da trener ve, kaj dela, trener mora imeti argument in mora argumentirati vsak element, ki se dogaja na rokometnem igrišču. Lažje pa je v smislu, da ti igralci trenerjeve smernice hitreje sprejemajo in znajo to znanje hitreje prenesti iz »učilnice« na rokometno igrišče. Jaz osebno mislim, da zvezdnike v slovenski rokometni reprezentanci ustvarjajo novinarji. Reprezentanco sam gledam kot celoto in moje razmišljanje je, da veliko vrhunskih individualcev lahko tvori vrhunsko ekipo, kar je v kolektivnem športu tudi najtežje. Vsi ti individualci morajo svojo kvaliteto pretopiti v kolektiv.

 

GS: Kaj pa mladi? Kako oni gledajo na svoje starejše kolege? Jih poslušajo? Se od njih učijo? Je mogoče čutiti kakšno napetost, mogoče konkurenčnost na določenih položajih?

 

BD: Zagotovo obstaja spoštovanje mladih igralcev do starejših, ko poleg njih nabirajo izkušnje, predvsem pa samozavest, ki je pri starejših bolj očitna. Glede konkurenčnosti ne bom rekel, da je ni čutiti … Vsak trener jo tudi sam ustvarja, ker konkurenca omogoča boljši trening, s tem pa tudi boljšo tekmo in boljši rezultat. Konkurenca pa mora biti seveda športna.

 

GS: Pa se vrniva še malo na Slovan. Omenil sem že, da si tudi ti nekako kriv za to, da sem spoznal Kettlebell. Imeli smo sicer kondicijskega trenerja, ampak nekako si v meni prebudil željo po več, zato sem prebrskal splet in naletel na Ketlebelle. Prebral sem vso literaturo in se fizično odlično pripravil na RKC licenciranje. Seveda je bilo to sredi sezone in ti si uspel premakniti tekmo na sredo (tekma proti Novi Gorici). Kako si ti takrat gledal na vse skupaj?

 

BD: Takrat sem kot trener začetnik vedel, da hočem nekaj drugače. Začel sem sodelovanje s kondicijskim trenerjem in danes, ko prebiram svoje zapiske, v katerih imam zapisane kondicijske treninge, lahko samo rečem, da »svaka vam čast« – kaj vse lahko zdrži mlado telo. Ko si prišel do mene in me vprašal za pot v Ameriko, kjer bi opravil licenciranje in potem s to licenco lahko deloval tudi v Evropi, se mi to ni zdela začasna mladostna želja, ampak ena od možnosti tvojega nadaljnjega delovanja, glede na to, da si že kot igralec imel afinitete do tega športnega področja. Za mene je bilo logično, da ne samo jaz kot tvoj trener, ampak da te podpre tudi klub, da greš in da to tudi narediš.

 

GS: No, mene je Kettlebell v nekaj letih tako prevzel, da sem zamenjal “službo”. Kot trener sem naredil kar precej napak, vendar nobene ne obžalujem (brez njih bi bilo dolgčas). Po osmih letih, odkar sem prvi Kettlebell pripeljal v Slovenijo, se je tudi Kettlebell Lifting precej razvil in za sabo imam že celo gardo mladih in starih navdušencev. Kar precej nas je takih, ki radi tekmujemo. Problem pa nastane, ko je potrebno stopiti na platformo. Kaj bi nam ti povedal pred tekmo v garderobi? Kako bi nas motiviral (grem stavit, da bi večina fantov in deklet pobegnilo iz garderobe če bi uporabil kakšen govor iz svojih igralskih časov) 🙂

 

BD: Na žalost ti na to vprašanje ne bom znal najbolje odgovoriti. Razlika med individualnim in kolektivnim športom je v motivacijskem delu zelo različna. V kolektivnem športu lahko imaš nekaj igralcev, ki bodo vlekli ves voz za sabo, kjer se bodo morda lahko tudi nekateri igralci, ki so delali slabše, za njimi skrili. Tudi jaz kot trener lahko pomanjkljivosti igralcev skrijem z menjavo igralcev med igro. Ko pa tvoj »igralec« pride na platformo, je pa vse odvisno samo od njegovega dela. On se ne more skriti in tudi ti kot trener tega ne moreš skriti. On je tako motiviran toliko, koliko je naredil treninga in premetal bremena. Motivacijske vrednosti so v teh dveh športih popolnoma drugačne.

 

GS: Zdaj je Kettlebell Lifting že veliko bolj prepoznaven in tudi znanstveno je dokazano, da način treniranja s Kettlebelli izboljšuje tako fizične kot tudi psihične zmogljivosti igralcev. Tudi sam si svojo ekipo pripeljal na trening s Kettlebelli. Kaj si misliš o vsem skupaj?

 

BD: V tistem trenutku, ko si me pripeljal v svojo dvorano, ki je bila takrat še v Šiški, sem videl, da je Kettlebell tisto področje, ki je za rokometaše enostavno veliko boljše in kvalitetnejše ter bolj funkcionalno od fitnesa. Takratna ekipa Slovana se je po najinem dogovoru podala v trenažni proces Kettlebella in moje osebno videnje in razmišljanje je, da je ekipa v obdobju dela s teboj s Kettlebelli pridobila hitrost, moč in s tem tudi samozavest. Postala je ekstremno mentalno čvrsta celota, kar je kazala tudi s svojo rastjo in rezultati. Samo toliko, da veš: naslednja ekipa, ki jo bom prevzel – mislim klub – bo delala s Kettlebelli. Verjamem pa samo tebi. 🙂

 

GS: Boris, pogovor bova nadaljevala ob “ugasnjenem mikrofonu”. Hvala za poučen intervju. Upam, da se bomo moji “mladinci” česa naučili. Drugače jih pošjem na individualno uro s tabo. 😀


 

Želim ti še veliko uspehov v privatnem življenju, veliko zdravja in sreče, seveda pa, da iz naslednjega velikega tekmovanja domov prinesete medaljo! Mogoče celo olimpijsko!

 

BD: Hvala. Nadaljujeva ob kavi. 🙂

Comments are closed.

Spletna stran Kettlebell Slovenija © 2010-2017