Cтать чемпионом!!

Postani šampion!

To je moto.. ne moto, življenski stil, ki ga živi IVAN DENISOV!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Mislim da je nemogoče strniti misli v samo en članek. Preveč je bilo vsega. Preveč informacij, da bi jih lahko na enostaven način napisal v blog. Lahko rečem, da je Ivan potrdil 50% mojih tez, 25% jih je ovrgel, 25% pa postavil pod vprašaj. Tistih 25%, ki jih je ovrgel, niti nisem uporabljal za tekmovalce ali napredne atlete, temveč za skupine, vendar Ivan to težko razume. Tistih 25%, ki jih je postavil pod vprašaj pa zato, ker še ne treniram dovolj dolgo na način, ki sem mu ga predstavil. Portdil pa je, da imam odlično zastavljen program zase in za svoje “tekmovalce”, saj se vsaj teoretično ujema z zakoni fizike in znanosti o človeškem telesu (mišice, energisjki sistemi, živčevje, psiha…)

Malo ga moti dejstvo, da treniramo “za užitek”. On pravi da to ne obstaja. Ali treniraš za boljše počutje (potem ne smeš govoriti o športu, pravi) ali pa da postaneš šampion. Vmesne poti ni. Tudi če veš da ne boš nikoli postal šampion (o tem v kakšnem drugem članku).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

No, ko sem mu razložil situacijo, da niso vsi tako “trčeni” kot jaz, se je nekoliko omehčal in rekel da bo čas pokazal svoje.

Po pravici povedano sva bila oba z Ivanom kar nekoliko razočarana, saj odziv ni bil najboljši. Prišli so 4 trenerji oziroma  atleti iz tujine (Anglija, Škotska, Dubai in Hrvaška) ter dva iz Slovenije. V Sloveniji je veliko centrov, kjer že kar dvigujejo Kettlebelle, nekateri se celo pripravljajo na tekmovanja (čeprav jih potem na tekmo ni), drugi imajo “Kettlebell Lifting” trenerje, ne odzovejo pa se na trening z absolutnim svetovnim rekorderjem v vseh možnih disciplinah, ki jih Kettlebell Lifing ponuja. Prav tako velja za Hrvaško. Vsak po svoje.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tisti, ki so prišli, so doživeli nepozaben vikend. Kolikokrat v življenju lahko treniraš pod vodstvom svetovnega rekorderja? Svetovnega prvaka? Trenerja treh svetovnih prvakov (Ilya Tashlanov, Denis Gafarov, Kseniha Deduhkina)? In to za drobiž!

Po drugi strani pa je bil vsak od nas deležen toliko večje pozornosti, toliko več časa se je lahko Ivan ukvarjal z vsakim izmed nas.

Začelo se je v sredo zvečer. Ja, v sredo. Zakaj to poudarjam. Ker sva bila z Ivanom dogovorjena, da ga v četrtek ob 21:50 poberem na Brniku. In ko mi je  v sredo zvečer med večerjo zazvonil telefon s številko +7… sem vedel, da sem zasral. Ali pa on. Preden sem se dobro oglasil sem že vozil na obvoznici proti Gorenjski, z eno roko držal telefon, z drugo oblačil trenirko. No, nekaj čez 22:15 sem le prispel na Brnik in tam me je čakal, seveda zunaj, na -5 stopinjah. Bil sem nervozen, vendar ko sem videl širok nasmeh na njegovem obrazu sem vedel, da je vse OK. Še zmeraj ne veva kdo je kriv za tole zmešnjavico.

Meni se je seveda popolnoma podrl urnik. V četrtek sem delal zjutraj, odhitel domov na zajtrk z Ivanom, potem v telovadnico na trening. V četrtek in petek je treniral samo mene. Vsak dan po 4-5 ur. Najprej me je “ubil” s težkimi Kettlebelli, potem pa sva začela vadit tehniko. Mislim da sem vsak dan naredil okoli 100 serij (brez pretiravanja) po 10 ponovitev. Vsak dan, 4 dni zapored. Hvala bogu se me je usmilil vsal glede asistence, saj mi ni boilo treba dvigovati uteži in delati poskokov. Preveč sem bil zaposlen s svojimi serijami in tehniko. Dokaz o količini dela je do kosti podrgnjena koža na podlahteh.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Rus seveda ne bi bil Rus, če ne bi tekel od Kettlebells Centra do mojih staršev (vsakič, ko je na obisku kakšen Kettlebell Lifter, odtečeva to razdaljo). Razdalja med obema točkama je 13,6km. Ne bom rekel da mi je bilo težko, saj je Ivan težak 112kg in tek z njim niti ni bil tak problem. No, pri šprintu v klanec pa me je vseeno pustil za seboj (njegov končni pulz je bil 198/min, moj 174/min).

Treningi ena na ena z Ivanom so nekaj posebnega. Pri nas smo že gostili enega šampiona, Antona Anasenka, vendar se načina učenja precej razlikujeta. Ne morem komentirati kdo je boljši, oba sta neverjetna, vendar je nekako drugačna energija, ko je v Gymu Ivan. Ni tako prijazen kot Anton, vsaj ne do tistih, ki niso bili na sport campu (Ivan je bil z menoj v Kettlebells Centru tudi med ostalimi vadbami). Ljudje so nemo strmeli vanj, ko je treniral. Vztrajal sem, da se mora rokovati z vsemi mojimi atleti, vendar je bil nekoliko zadržan. No, tako je bilo prvi dan. Povedal mi je, da ga načeloma ne moti (čeprav mislim da je to rekel zgolj iz vljudnosti) če kdo trenira v Gymu, ko on vodi seminar, vendar sam poskrbel, da so bili moji atleti kar nekaj časa prisotni. Z njimi se sicer ni ukvarjal in mi je tudi povedal, da tega ne misli početi.

Tisti, ki ste (so) mislili, da sem jaz strog oziroma neizprosen trener, so lahko videli, kaj pomeni biti strog. Do ostalih odeležencev sport campa je bil dokaj prijazen. Včasih se je prijel z glavo, odkimal, se vsedel na klopco in obupano gledal proti nam. Vendar je videl, da to lahko počne, da je tudi nam vse skupaj bolj kot ne za zabavo in da nihče niti nima kakšneh želja po poseganju po svetovnih rekordih (no, sebe bom nekoliko izpostavil tukaj).

V četrtek in petek sem se spet počutil kot atlet. Po 7 letih (odkar sem nehal igrati rokomet) sem na treningu čutil pritisk. Odnehati? Pa kaj še! Če sem samo pogladal postrani, nakazal da mi je težko, narobe vdihnil, delal prepočasi, delal slabo… Rečem lahko samo, da sem se spet počutil kot na rokometnih treningih pri sedanjem selektorju, Borisu Deniču! Nekomrpomisno, brez vprašanj, do konca! Tako se rojevajo šampijoni! Seveda je potrebno še marsikaj drugega kot vse to, ampak vsaj trening je bil spet narejen tako, kot se spodobi! Seveda je Ivan kar nekajkrat dvignil glas, malo “zaropotal” in me oštel, ampak to je potrebno, če hočeš, da atlet naredi trening, ki ga drugače ne bi!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sam Camp je potekal v nekoliko bolj sproščenem vzdušju, saj sem Ivana prepričal, naj se z nami druži tudi izven telovadnice. Kaj in kako smo počeli si boste lahko ogledali v galeriji na FB računu SKC.

Spoznali smo lahko, da je Ivan tudi človek, saj na posnetkih izgleda, kot da je robot. Vsaka ponovitev identična. Vsah vdih in izdih enak. Pogled na obrazu brez izraza. V očeh tisti globoki, divji pogled “nikamor”… Ne glede na to kako težke Kettlebelle vzame v roke se zdi, kot da ima nad njimi popolno kontrolo. Če so Kettlebelli lahki, vse skupaj izgelda nekoliko hecno, vendar tempo (21 Jerkov v minuti) naredi svoje. Če pa vzame v roke težje Kettlebelle, potem v telovadnici nastane tišina. Ob vsaki ponovitvi zabobnijo tla in vsakič ko Kettlebelle ujame v “Rack” pozicijo iz prsi iztisne ogromno količino zraka. “Like a train” je komentiral Liam! Ja, kot vlak. Najbolj zanimivo pa je, da to lahko počne cele dneve. Sploh se ne utrudi.

Bil je kar nekoliko užaljen, ko sem ga vprašal o tehniki. Seveda vsak zagovarja svojo tehniko, vendar, če ima človek za več kot 20% boljše rezultate od sotekmovalcev, potem nekaj sigurno dela pravilno.

Pogovarjala sva se tudi o pripravi na tekmo, o asistenčnih vajah, o specifičnih vajah, o teku, tudi o športih kot so Powerlifting in Weightlifting, pa kolesarjenje, tek in veslanje. Beseda je stekla tudi o CrossFitu (ste sigurni da želite slišati njegovo mnenje) 🙂

Seveda nisva mogla mimo dopinga, nisva mogla mimo sodnikov in ostalih trenerjev, pa problemov Kettlebell Liftinga v Rusiji (popolnoma drugačni kot v Sloveniji) in po svetu.

Težko je vse napisati v en članek, imam pa zapisano (v beležki, na fotoaparatu in kameri) toliko informacij, da lahko tale blog “filam” še celo leto. Vse skupaj je potrebno dobro prespati in potem začeti s strokovno analizo.

Za zakljček lahko povem tole: Ko sem leta 2007 prvič videl posnetek spodaj, sem vedel, da bom nekega dne dvigoval skupaj z Ivanom, zraven njega. Ko sem ga prvi dan vprašal če je možno, da posnameva serijo skupaj je rekel; “Drago te bo stalo!”

Well, you have to spend money to make…   …a good video 🙂

 

 

Comments are closed.

Spletna stran Kettlebell Slovenija © 2010-2017