Čebelica sreče!

En teden pred Svetovnim prvenstvom z Gregorjem še nisva bila prepričana, ali se ga bova udeležila. Na srečo sva uspela uskladiti vse termine in se dogovoriti, da bova šla. Oba sva bila sicer že osredotočena na Biathlon treninge, a je forma v disciplini LongCycle še ostala. Zadnji teden sva naredila še nekaj LongCycle treningov in sklenila, da »greva po zmago«!

V četrtek dopoldan sem odpotovala jaz, nekaj ur kasneje pa še Grega. Kot že nekajkrat se Gregorju z leti ni vse poklopilo, zato sem ga na Hamburškemu letališču čakala kar 11 ur. Sem imela vsaj dovolj časa za psihično pripravo ..

Naslednji dan sva se po »prešvercanem« zajtrku s taxijem odpravila do drugega hotela, kjer so potekale prijave in tehtanje. Od postaje, kjer sva izstopila iz taxija pa do hotela, je bilo približno 30 metrov. V teh 30 metrih pa je priletela ena in edina čebelica.. Verjetno res edina v centru Hamburga. Pičila me je v levo dlan. Kljub hitremu ukrepanju – hlajenje, dezinfekcija, kalcij.., mi je cela roka takoj zatekla. Da bi z Gregorjem malce odmislila najino nesrečno stanje en dan pred Svetovnim prvenstvom, sva se šla sprehajat. Ups, prehodila sva kar 15 km. In nikjer nobene čebele! Popoldan sva uspešno opravila tehtanje – Gregor z 88,5 kg v kategoriji do 90 kg in jaz z 53 kg v kategoriji do 60 kg. Zvečer sva oba zaspala z velikim upanjem, da se zbudiva v boljši formi. Gregorju bi moral popustiti »heksenšus«, ki ga je prijel nekaj dni pred tekmovanjem, meni pa splahneti oteklina.

Žal sva se oba zbudila z bolečinami, a vseeno z VELIKO željo po dobrem uspehu. Od tedaj je bil zastavljen nov cilj – »preživeti« 10 minut na platformi. Jaz običajno začenjam z levo roko in po 5 minutah menjam na desno. Nikoli nisem poskušala drugače, saj mi je ta taktika zelo ustrezala. Tokrat je bila sprememba taktike obvezna, saj v levi roki Kettlebella sploh držati nisem mogla.. Kaj Kettlebella, še kozarca ne. Upala sem, da bom zdržala 7 minut in da bo potem trema premagala bolečino, da bom zdržala še kakšno ponovitev na levo roko. Gregor mi je že zjutraj rekel, da se počuti močnega. Verjela sem, da mu bo tekma vlila še več želje in adrenalina, da bo serijo končal še bolje, kot misli da sploh lahko. Ker na tekmi niso imeli ure, sem mu na mobitelu štopala 10 minut. Gregor je začel s 6 ponovitvami na minuto in nadaljeval 6-7 ponovitvami na minuto, kar je odličen tempo. Po 10 minutah je končal s 66 ponovitvami. To pomeni da je za kar 11 ponovitev izboljšal svoj osebni rekord in osvojil odlično 3. mesto med profesionalci.

Dobro uro kasneje sem bila na vrsti jaz. Roka mi je utripala od bolečine, bila je zatečena in vroča. S Kettlebellom se nisem upala niti ogreti z njo. Po piku čebelice sem izgubila upanje in motivacijo za dober rezultat. Verjetno pa sem bila ravno zato bolj sproščena. Začela sem, seveda, z desno roko. 13 ponovitev »clean & jerkov« na minuto, saj pravilna tehnika hitrejšega tempa ne dopušča. Po 5 minutah so vse sotekmovalke menjale roki, jaz pa sem vztrajala z desno. Ker sem trenirala tempo 16 ponovitev na minuto, po 7 minutah še nisem bila tako utrujena, da bi menjala roki. Po resnici povedano, nisem niti pomislila na menjavo, ker sem bila prepričana, da to pomeni konec zame. In ker se mi je v glavi odvijalo toliko misli, je bilo kar naenkrat za mano že 9 minut. V zadnji minuti sem sicer tempo povečala in prvič v svoji karieri dobila »no count«. Pač, tekma na nivoju in Ruski sodnik, sta zahtevala strogo pravilno tehniko. Zaradi štirih »no count« ponovitev, sem končala pri 128 ponovitvah. Bila sem razočarana, saj so bili moji cilji veliko večji. Ko sem videla, da sta več ponovitev naredili zgolj dve punci (profesionalki z ogromo izkušnjami), sem ugotovila, da je 3. mesto moje! Hkrati me je minilo vso razočaranje, saj je 128 ponovitev zadostovalo tudi za 1. mesto med juniorkami (do 23 let). V obeh kategorijah sem nastopila kot najlažja tekmovalka, tekmovala pa sem samo z desno roko. Tega uspeha sem zares vesela in je verjetno vreden veliko več kot vsi moji dosedanji.

Ker sem se prijavila tudi v kategorijo študentk, me je čakal še nastop v »snatchu«. To je disciplina.. ne, ne, to je nočna mora .. A tokrat sem dobila zagon. Videla sem, da se vse da, če se hoče.. in če se potrudim. Po 2 urah pavze, sem močno upala, da me bo desna roka »ubogala« tudi tokrat. V tej disciplini so bile skoraj vse nasprotnice Ukrainke, zato dobre uvrstitve nisem pričakovala. Nisem pomislila, da so ta dekleta mlada (ja, eni nis(m)o »večni« študenti :P) in verjetno še neizkušena. Kettlebelli so imeli debele ročaje, zato je bilo še težje. Začela sem z »zmagovalno« roko. Presenetljivo dobro sem držala tempo 16 ponovitev na minuto, več kot 4 minute in naredila 67 ponovitev. Videla sem, da je nekaj tekmovalk že odložilo Kettlebell, nekaj pa jih je še delalo in imelo spočito drugo roko. Ko sem čutila, da je desnica že tako utrujena, da ne zmore več, sem držala Kettlebell nad glavo in razmišljala kaj naj naredim. Po precej dolgem razmisleku sem se odločila, da potrpim nekaj ponovitev z levo roko, saj huje verjetno tako ali tako ne bi moglo biti. Zamenjala sem roki in čeprav nisem niti dobro vedela kako držim Kettlebell, sem kar delala. Ko sem videla, da na platformah stojiva le še jaz in punca, ki lahko naredi preko 200 ponovitev (toliko jih jaz niti s tremi zdravimi rokami ne morem), sem se odločila, da končam na okrogli 100-ti ponovitvi. Verjetno bi uspela narediti še nekaj ponovitev, a te ne bi vplivale na mojo uvrstitev. Prvakinja jih je naredila 197, tretje uvrščena pa 70. To pomeni, da sem v tej disciplini dosegla žlahtno barvo, ki mi je v paleti še manjkala – srebro!

Za tem, so sledile še moške štafete. Vse države so sestavile ekipe po 5 tekmovalcev, Gregor (SLO), Christoph (FRA), Nills (NED), Aleksander (POL) in Christiano (ITA) pa ekipo »Europa«. S 107 ponovitvami »clean & jerkov« so osvojili 3. mesto, za prvouvrščeno Italijo in drugouvrščeno Belorusijo!

In tako sva z Gregorjem odšla v domovino ponosna, saj sva kot edina predstavnika Slovenije osvojila kar 5 medalj in pokal! Čeprav se ni začelo najbolj obetavno, se je končalo odlično. In to so očitno začutili tudi najini domači in prijatelji. Ko sva prišla na Ljubljansko letališče in čakala na prtljago, sem najprej jaz, potem pa še Grega, zaslišala zvok harmonike.. ! Takoj sem pomislila na prijatelja Anžeta, kdo drug bi v nedeljo ob 23ih na letališču igral harmoniko? In res.. Najbližji so nama pripravili pravi sprejem – harmonika, kitara, plakat.. Tega nisem pričakovala in sem bila res zelo lepo presenečena! Hvala vsem, ki ste pri presenečenju sodelovali in poskrbeli za to, da mi je srček še lepše zaigral, pa seveda tudi vsem, ki ste mi ves čas vlivali pozitivno energijo in mi na najrazličnejše načine izkazovali skrb, zanimanje, veselje..

Oba z Gregorjem sva zagotovo dokazala, da se boriva in da vztrajava tudi takrat, ko pogoji niso najboljši. In ravno zato se teh uspehov veseliva še toliko bolj. Gregorju je srečo očitno prinesel »heksenšus«, mene pa je zagotovo pičila »čebelica sreče« !

 

Comments are closed.

Spletna stran Kettlebell Slovenija © 2010-2017