Emocije varčuj za tekmo!

fullsizeoutput_9da

 

… ozračje je nekoliko napeto.. od pričakovanj… da ti ne spodleti, da se ne razočaraš, da ne razočaraš trenerja… vroče ti je, potiš se še preden si začel z ogrevanjem… hitro na veliko potrebo… in za vsak slučaj še enkrat… Verjetno se je potrebno nekoliko drugače ogreti, mogoče sem jedel prepozno… ali pa prezgodaj… sem dobro spal?? Sem vedel da bi včeraj moral prej spat.. ne no, ne bo mi uspelo 🙁

Vsi ostali se imajo lepo, so motivirani, so nasmejani… kaj je z mano narobe?

Jah, ne vem, konec koncev gre samo za trening. KAJ?? 

Se tudi vam to zgodi? Ne, nič ni narobe z vami, vsakemu se to zgodi, sploh na začetku kariere, ko misli da je potrebno pred tekmo narediti osebni rekord na treningu. To so izkušnje. Seveda pride tudi tak trening, in nujno je da pride. Bližje kot je tekma, večja je verjetnost da bo do takega treninga prišlo. 

Vendar, naloga vašega trenerja je, da čim manjkrat pride do take situacije! Sploh pa v bližini tekme. 

Tako kot vaše mišice, tudi vaš živčni sistem, krvožilni sistem, hormoni.. in pa emocije potrebujejo stimulus, nekakšen stres, in potem prilagoditev nanj. 

O treniranju mišic je ogromno govora, tudi o počitku, pa o prehrani, pa dodatkih, nekaj od vas se odloči tudi za masažo in savno, koliko od vas pa meditira? Koliko od vas ima psihologa?

Ja, tudi psiholog je trener. In to zelo pomemben. 

Kako pomembna so čustva na treningu? In kako pomembna so čustva na tekmi? Je to isto? Bi moralo biti isto?

Verjetno vse to pride z izkušnjami. Pred tekmo imam še vedno tremo, vendar ne enake kot prvič. Mogoče zato, ker sem 10 let starejši, ker je za mano že vsaj 1oo tekem v Kettlebell Liftingu (uradnih, neuradnih, nastopov pred publiko, testov v javnosti…). Razlika je, da se večino teh preizkušenj zdaj veselim. 

Pride pa do treningov, ki me delajo nervoznega. Še zmeraj pride trening, ki se ga dobesedno bojim. Zanimivo je, da je lahko isti trening mesec prej pravi izziv, mesec kasneje pa muka. Kaj na to vpliva? Kako se soočiti s tem? Trening izpustiti? Ali se ga lotiti in neuspeti?

Sam izhajam iz ekipnega športa, kjer se je bilo potrebno na treningu dokazovati, da te je trener izbral. In pristop k treningu nekega neznanega, mladega, nedokazanega igralca je precej drugačen, kot pa igralca, ki ima mesto v ekipi zagotovljeno. Slednji bo energijo varčeval za na tekmo. To ne pomeni da ne bo treniral maksimalno intenzivno. 

Podobno je tudi pri individualnih športih, pa ostanimo pri Kettlebell liftingu. 

Je že res, da smo na platformi sami.. fizično, vendar, ali smo zares sami? Ali moramo biti sami? Ali si želimo biti sami?

Težko je biti pameten, saj je vsak posameznik drugačen, pa tudi pri vsakem posamezniku ista stvar ne dela vedno enako. 

Pri Kettlebell Liftingu na koncu vsakega cikla sledi 8 minutni test. To se zgodi vsake 3-4 tedne. Zakaj 8 minut in s katero utežjo, kako hitro sem že opisal. Pa je uspešno narejen 8 minutni test garancija, da bo uspešno narejena tudi 10 minutna serija na tekmi?

Ne, to pomeni, da je atlet fizično pripravljen za točno določeno število ponovitev, in velika verjetnost je, da bo na tekmi zdržal. Kaj pa če je atlet psihično preveč utrujen, da bi se sploh lotil težkega treninga?

Takrat pa je na vrsti trener. Obstaja kar nekaj trikov, kako trening narediti fizično še težji, pa vendar psihološko precej lažji. Vsaj začetek. Potem, ko je atlet enkrat sredi treninga je “vseeno” če bo moral nekoliko potrpeti. Takrat je že “notri” in bo trening zdržal do konca.

S tem je trenerju uspelo ubiti dve muhi na en mah: atlet je naredil trening do konca. S tem je trener dosegel, da je atlet fizično opravil svojo nalogo (obremenil energijske in mišične sisteme) ter pridobil na samozavesti.

Obstaja kar nekaj trikov, kako atleta držati visoko motiviranega za trening pa vseeno trenirati v pravi smeri. Konec koncev govorimo o točno določenemu cilju in splošni fizični pripravljenosti CrossFitu. 

Trening mora biti zanimiv in dovolj zahteven, tako psihično kot fizično. Dober trener mora točno vedeti, kdaj je prišlo do padca motivacije, padca forme, zasičenosti ali preutrujenosti. Takrat je nujno potrebno narediti neko spremembo. Lahko da bo dovolj že en spremenjen trening, en izpuščen trening, en trening na katerem bomo atleta fizično popolnoma izmučili, ali pa samo regeneracijski trening. Če to ne pomaga, potem je problem bolj kompleksen in je potrebno pogledati plan za nazaj, zakaj je do padca forme ali motivacije prišlo.

Sam uporabljam konjugiran sistem treningov že kar nekaj časa. Po 10 letih vihtenja Kettlebellov po zraku se težko motiviram, da več kot 4 tedne sledim nekemu planu, kjer se izvaja samo ena vaja.

Potrditev, da delam v pravi smeri je bil tudi nedavni seminar s svetovnim prvakom in olimpijskim podprvakom v dvigovanju uteži, Dimitrijem Klokovom. Moram priznati da sem kar vriskal od znotraj, ko se je prav posmehoval ameriškemu sistemu in pristopu k treningom ter CrossFitu 🙂

Povedal je tudi razliko med različnimi šolami dvigovanja uteži. O tem sem že veliko bral, vendar slišati iz prve roke.. to je nekaj posebnega! 

Kako pomembno je, da h glavnim vajam in testom pristopamo previdno. Da se jih nekako izogibamo dokler niso nujno potrebni. Da nismo pod psihičnim pritiskom in da se treningov veselimo. 

Kettlebell Lifting je še veliko bolj kompleksen šport kot dvigovanje uteži, ravno to pa daje trenerju neskončno možnosti, kako trening narediti še bolj zanimiv in učinkovit. 

Poleg tega, da lahko namesto tekmovalnih vaj izvajamo asistenčne oziroma asistenčne kombiniramo z glavnimi vajami znotraj ene serije, se lahko igramo še z energijskimi sistemi. Dolžine serij, število serij, dolžina odmora, teža Kettlebella in različen tempo. Lahko si namesto časovnega intervala izberemo številko, ki jo želimo doseči, ali pa treniramo v parih. 

Vse to so triki, ki atletu misli odvrnejo od strahu pred neuspehom. Na treningu je potrebno uživati. Uživati pa ne pomeni trening podcenjevati, to ne pomeni biti neresen ali nespoštljiv do opreme, trenerja in sotekmovalcev. Uživati pomeni se veseliti prihajajočih naporov. 

Čustva je potrebno prihraniti za tekmo. Čeprav napetost pred tekmo raste. Temu se ne moremo izogniti. Če napetosti ni, potem tekma nima pravega pomena. 

Čustva moramo negovati. Naj citiram Klokova:
Mišica potrebuje 3-4 tedne da se zaceli. Kost potrebuje 4-6 tednov da se zaceli. Kite in vezi, 8-12 tednov. Koliko časa pa potrebuje ranjena “duša”? Mogoče se nikoli ne zaceli. 

Kolikokrat ste bili priča, da je nek atlet dominiral v svojem športu, potem pa se je zgodila ena slaba tekma in se nikoli več ni pobral.

Pazite, da to ne boste vi!

 

Comments are closed.

Spletna stran Kettlebell Slovenija © 2010-2017