Konjugiran sekvenčni sistem organizacije treningov

Trening zaradi treninga je lahko zabaven. Lahko je naporen, fizično ali psihično. Lahko naredimo trening za moč, vzdržljivost, hitrost… ali pa kar vse v enem. Glavno je, da so treningi zanimivi in raznoliki… Ja, če je naš cilj trenirati “tja v en dan”… mogoče bi bilo celo bolje, da se vpišemo na boot camp…

Že pred leti (1960) so trenerji ugotovili, da je pomembno, da si treningi sledijo v nekem logičnem zaporedju, kjer je pomembnih kar nekaj načel, vsaj glavnih sedem.

Periodizacija je pomembna tako za športnike, kot tudi rekreativce. “Boter” periodizacije za vzdržljivostne športe (veslanje), kjer pa seveda upošteva pomembnost maksimalne moči, je Romunski veslaški trener, Tudor Bompa.

Tudi sam sem do sedaj uporabljal ta način cikliziranja in še vedno verjamem, da je najboljši način, kako zdravega atleta, ki nima veliko drugih obveznosti kot zgolj priprave na tekmo brez distrakcij spraviti v top formo na dan tekme.

Ta način je opisan tudi v moji knjigi Essentials of Girevoy Sport Training: EGSA Coaches Guide in tudi sam se še zmeraj na veliko tekmovanje pripravljam točno “by the book”.

Po drugi strani pa se vse bolj zavedam, da je Girevoy Šport, tako kot marsikateri individualen šport, mentalno izjemno zahteven. Težko se je celo leto pripravljati pa določenem kopitu na eno tekmo. Nekaj časa gre, en cikel, eno leto… 5 let… potem pa pride do zasičenosti.

Kaj narediti potem?

Lahko preklopimo na drug šport (dvigovanje uteži, powerlifting, triatlon, tek, košarko…) in se tako malo umaknemo od Kettlebellov. Vendar, če smo pravi gireviki, potem tega ne bomo naredili.

Glavni cilj nekoga, ki je “zaljubljen” v Girevoy Šport, je dvigovati Kettlebelle.

Ključna razlika med tistim, ki je Kettlebell Lifter in pa tistim, ki samo dviguje Kettlebelle je v tem, da ima Kettlebell Lifter v glavi samo en dolgoročen cilj: čim več ponovitev v 10 minutah!

V Rusiji so že nekaj časa nazaj ugotovili, da prehitra specializacija v nek šport škodi razvoju tako otroka, kot športa. Res je, da bo elitni športnik postal tisti, ki se bo v disciplino, za katero ima psihofizične predispozicije (talent, motiviranost, psihološko in finančno podporo), specializiral.Vendar, če bomo otroka pri 5ih letih specializirali v nek šport, ne bomo nikoli vedeli, kaj bi bilo, če bi ga recimo namesto v Judo vpisali v košarko. Lahko bi sedaj pisal povzetke iz Ruskih literatur, kako pri 6,5 – 9 leta (plus minus eno leto) otroka začnemo usmerjati. Vendar, generalno gledano, Girevoy Šport (sploh v zahodnih državah in USA) ni šport, ki bi ga na redni bazi učili v šolah, ni disciplina, ki je priznana s strani države, kjer športniki lahko živijo od tega…

Zato se bom raje osredotočil na populacijo, ki s Kettlebelli trenira rekreativno, vendar še zmeraj s ciljem, da na tekmi naredi čim boljši rezultat. Skozi moje roke je šlo vsaj 1000 ljudi, ki so imeli interes tekmovati s Kettlebelli… oziroma, naj se popravim.. ki so želeli osvajati ranke, ki so sanjali tudi o nazivu Master of Sports.

Vendar pa, veliko ljudi po dveh, največ treh ciklih obupa. Sploh če jim ne uspe. Nekaterim uspe Level I, potem pa se jim zdi CMS predaleč, nekateri pridejo do CMS, potem pa je MS zgleda nedosegljiv.. nekaj “srečnežev” celo uspe priti do MS naziva.. potem pa se zdi MSIC.. .jah, elitni nivo, kaj naj rečem.

Veliko ljudi potem ne želi ponoviti plana, ki jih je pripeljal do določenega naziva. Ne želijo, psihično ne zmorejo. Potem zamenjajo disciplino, iz Biathlona preidejo na LongCycle. Tam je napredek spet nekoliko hitrejši, vendar se ustavi…

Seveda poznajo pot, vendar.. vendar…

Menjava trenerja? Menjava discipline? Menjava… športa?? Več GPPja? S čim? Kako? Kdaj? Zakaj?

V Rusiji je Girevoy Sport izključno tekmovalna disciplina. Zmaga pomeni prestiž, denar, stanovanje, status… tam pač atleti morajo delati zgolj za en sam cilj, zmagati.

Ali obstaja način, kako vseeno dvigovati Kettlebelle (ne ne, ne delati Windmill in TGU…), pa vendarle nekoliko vijugati med vajami? Med treningi, znotraj treninga, med plani, med samo serijo?

Sam sem ves čas iskal način, kako motivirati svoje atlete v času, ko ni velikih tekem. Pa tudi v času, ko tekme seveda so. Lahko se pohvalim z dvema MSIC atletinjama, kar nekaj MS atleti, medaljami iz največjih tekmovanj… in to v državi, ki je približno tako številčna kot predmestje (brez glavnega mesta) New Yorka! S Kettlebell Liftingom se ukvarjam že 9 let tekmovalno, moja prva tekma je bila julija 2009 v Latviji, Evropski pokal, drugo mesto do 80kg.

Od takrat sem zamenjal tri trenerje, sam iskal načine kako trenirati, kako se motivirati, kako kljub raznovrstnosti in raznolikosti treningov vseeno napredovati. Mogoče bi bil moj napredek večji, hitrejši in bolj očiten, če bi kot ovčka sledil izključno trenerjevim navodilom.

Ampak jaz sem želel več… predvsem več znanja!

Tako sem se po nekaj neuspelih poizkusih spustil pod mentorstvo za moje pojme najboljšega trenerja Girevoy Sporta (seveda izključno moje mnenje na podlagi lastnih izkušenj, rezultatov in počutja na treningu v primerjavi z ostalimi trenerji), Antonom Anasenkom. Ko sva začela z najinim projektom mi je rekel, da je v Kettlebell Liftingu že 17 let (proti mojim 7 takrat je bilo to ogromno, s tem da je jasno, da je Anton svetlobno leto pred mano!) in da je šele pred kratkim ugotovil, da je potrebno trenirati vse vaje.. VES ČAS!

To sem iskal, to je bilo to! Raznolikost, variabilnost, “neznanost” in pa seveda konstanten napredek.

Pomembno je tudi omeniti, da sem v času, ko sem najbolj napredoval tudi najbolj užival med treningi in trenažnim procesom, vmes na noge postavil Gym, rodila pa sta se mi tudi dva otroka, za katera skrbim na dnevni bazi.
Povedati želim, da trening (razen zadnjih 15 – 20 dni) ni predstavljal psihološkega stresa. Največkrat ravno nasprotno! Komaj sem čakal, da sem se lahko umaknil v svoj kot v telovadnici, padel v cono, odtaval z mislimi stran in zgolj treniral. Vsak trening je bil neke vrste pustolovščina, nova vaja, nov tempo, nova kombinacija vaj, ekstremno kratka ali pa zelo dolga serija, prehajanje iz težje na lažjo utež ali obratno. Pravzaprav bi lahko rekel da nisem imel pojma v kakšni formi sem. Šele ko se je tekma približevala sem začutil, da sem pravzaprav zelo dobro pripravljen. Tako je bilo potrebno res le 5 ali 6 treningov, ki so bili namenjeni dvigovanju samozavesti bolj kot karkoli drugega.

Tak cikel sva z Antonom ponovila vsaj petkrat, saj so si tako sledile tekme. Vsakič sem v sam proces bolj verjel, vsakič sva nekaj dodala, nekaj odvzela, spremenila. Vsak trening sem si sproti zapisal in seveda skrbno zapisoval tudi počutje pred, med in po treningu, stopnjo motivacije, utrujenosti, nervoze in želje.

Tako je na podlagi dolgoletnih izkušenj nastal plan, ki atleta varno vodi od samih začetkov, osnov, postavljanja baze, pa vse do tekmovalne forme.

Plan sem razdelil na 4 dele, prvi trije trajajo 4 tedne, zadnji pa 5 tednov.

Prva faza pomeni adaptacijo, mišice, sklepe in vezi pripravljamo na delo in napore, ki bodo sledili v nadaljnjih mesecih.

V drugi fazi, kjer je poudarek na funkcionalni moči, naredimo veliko daljših serij, seveda pa ne pozabimo na predhodno in prihajajočo fazo.

Tretja faza je namenjena razvijanju maksimalne aerobne moči, seveda pa so v treninge skrbno vključeni elementi druge in četrte faze.

Zadnja, četrta faza je kombinacija vseh dvigov, cilj pa je atleta pripeljati v formo, s katero bo lahko začel priprave na tekmo, ali pa ponovil vse skupaj od prve faze, vendar na nekoliko višjem nivoju.

Objava Zveza

Tags: , , , , , ,

Comments are closed.

Spletna stran Kettlebell Slovenija © 2010-2017