… kot profesionalec…

Saj gledate TV, a ne? In vidite reklame: profesionalen set nožev, profesionalne funkcijske nogavice, profesionalna športna ura… in meni najljubši: trenirajte kot profesionalec!!

Ja, profesionalen, profesionalec, profesionalno… po moje kar največkrat zlorabljena beseda v marketingu, ne glede na to, kaj se pravzaprav trži. Samo da je profesoinalno. Tako kot pred nakaj časa funkcionalen. Vse je bilo funkcionalno.

Funckionalen set nožev, da boste kuhali kot prefosionalec. Ja pismo, če nož ne funkcionira (se pravi reže), potem ga verjetno ne bom kupil, huh?

Kaj pomeni profeionalen športnik. Profesija je poklic, se pravi športnik trenira, zato da bo lahko s športom preživel. Verjetno ima s kakšnim klubom ali zvezo sklenjeno pogodbo, katere člene mora izpoljnevati, v večini primerov so rezultati, nagrade in sankcije vezane na uspeh, se pravi zmago. Več zmag, bolj zadovoljni sponzorji, več gledalcev = več denarja.

Profesionalni športniki v večini primerov trenirajo več kot amaterji. Seveda obstajajo izjeme, tukaj mislim predvsem na kakšne kolesarje in triatlonce. Največja razlika je, da profesionalci več počivajo. Naj samo pojasnim: profesionalec MORA trenirati, ima (vsaj naj bi imel) vrhunskega trenerja, ki mu piše treninge, planira počitek (o tem amaterji po navadi ne izgubljajo besed), prehrano in dodatke k prehrani (kaj je že to) in pa seveda plan tekem.

Amaterji po drugi strani treniramo zjutraj, med malico, zvečer ko gredo otroci spat, za vikend in tudi takrat, ko profesionalci počivajo. Seveda, saj moramo trenirati več, kako pa naj jih drugače ujamemo!

Odličen primer tukaj so kolesarji, vendar tudi v ostalih športih ni veliko drugače. Seveda so pri vsakem športu izjeme, ki potrjujejo pravila, vendar (to so moja opažanja na podlagi pogovorov in prebiranju revij o kolesarstvu ter triatlonu) pa vzorec kaže na zgoraj napisano.

Kako pa je pri Kettlebell Liftignu? Tajda, Maruša, Špela in jaz (Gregor) smo tekmovali med profesionalci. Se pravi, smo bili na tekmo prijavljeni kot prefosionalci. Torej, smo profesionalci! Ali pač?

No, naj nekoliko pojasnim ta fenomen v Kettlebell Liftingu. Ta šport izhaja iz Rusije, je rojen in vzgojen za železno zaveso. Glavne organizacije prihajajo iz tam, tudi “selektorji” posameznih držav (USA, Francija, Nemčija) so iz vzhodnih držav. No, če vprašate američane smo tudi Slovenci vzhodno evropska država.

V Rusiji in ostalih državah stvar izgleda takole:

– tekmovalec se mora kot mladinec izkazati, da dobi priložnost v članski konkurenci
– kot član mora pokazati dobre rezultate, da pride v A kategorijo (se pravi minimalno mora imeti osvojen rank Master of Sports)
– v A konkurenci potem tekmuje z najboljšimi in se poizkuša prebiti v reprezentanco
– najboljši v svoji kategoriji po telesni teži lahko nastopi na Evropskem in svetovnem prvenstcu.

Seveda so tukaj tudi denarni fondi, Master of Sports recimo ima določene ugodnosti, Master of Sports mednarodnega razreda še več, svetovni prvak še več, zaslužni master of sports še več…

Se pravi, živijo od športa. Ne vsi, vendar so preskrbljeni, tisti najboljši pa celo zelo dobro živijo. Celo od tako majhnega športa kot je Kettlebell Lifting.

Zgolj za informacijo, letos je v OMSKu potekala prva mednarodna konferenca, katere sem se udeležil tudi sam. Poleg sistemov treniranja, tekmovanj, tehnike, problemov (ki jih ni malo) in ostalih stvari so povedali tudi, da je v Rusiji registriranih 179.000 Kettlebell Lifterjev! STODEVETINSEDEMDESET TISOČ!

No, in na svetovno prvenstvo pride SAMO EDEN na kategorijo, najboljši med najboljšimi!

Podobno je tudi v Ukrajini, Belorusiji, Kazakstanu, Litvi, Latviji… Tam je šport poklic, od tega živijo, za to živijo, naredijo VSE za zmago.

Na nedavnem svetovnem prvenstvu smo bili priča skorajšnemu incidentu med Rusijo in Ukrajino (pustimo politična ozadja).

Potem pa smo tukaj mi, Hrvati, Slovenci, Srbi, Švedi, Norvežani, Irci, Angleži… Mi, ki poberemo druga, tretja in četrta mesta.

Med amaterji in profesionalci. Morda bo kdo pomislil da je veliko težje dobiti medaljo med amaterji, pa temu ni nujno tako. Recimo, med amaterji lahko nastopa več Rusov na kategorijo, med profesionalci samo en, je pa res da tisti Rus, ki ne pride v ekipo profesionalcev NE nastopa med amaterji ampak dobi priložnost nekdo drug.

Kako pa v Sloveniji ločimo preofsionlace in amaterje? Tisti, ki je pač dovolj močan, da lahko naredi zadovoljiv rezultat z 32kg (dekleta s 24kg) se odloči, ali bo s to utežjo tudi nastopil ali ne.

Profesionalcev pri nas še ni, in jih kot kaže še nekaj časa ne bo. Pri nas smo vsi ljubitelji, le da nekateri treniramo malo bolj resno, imamo dobro genetsko zasnovo, smo potrežljivi in ljubimo Kettlebell Lifting.

Če se nekomu posreči osvojiti medaljo med profesionalci je to FENOMENALEN dosežek. Mogoče se ga sam niti ne zaveda, sigurno pa se ga ne zaveda okolica.

V Sloveniji nas je približno 20, ki smo šport vzljubili, 5 nas je, ki se lahko postavimo med profesionalce, 3 smo taki, ki lahko konkuriramo za medalje. Tokrat je to uspelo Špeli, naslednjič bo nekomu drugemu.

Velikokrat dobim prek elektronske pošte sporočilo, da bi nekdo rad treniral s Kettlebelli, vendar ne kot profesionalec. Naj vas pomirim. Ne boste. Ne morete. Tudi jaz ne morem. Tudi Tajda ne, tudi Špela ne.

Problem ni v tem, da ne moremo narediti treninga. Problem je, da nimamo časa počivati (o tem bom napisal nov članek).

V Kettlebells Centru VSI treniramo po enakem, skorajda istem sistemu. Vsi. Tisti, ki se pravkar delajo prve korake s Kettlebelli, tisti, ki so kandidati za Master Sport nivo in tisti, ki smo konkurenčni najboljšim.

Pri Kettlebellih je tako kot pri kolesarjenju: Nič lažje ne postaja, le tekmovalec postaja boljši in močnejši!

Osnovno pravilo je (tako kot pri ostlaih športih) naučiti se tehnike, potem pa počasi dodajati tempo in težo. Potrpežljivost je pot do uspeha, na poti pa probajmo čim bolj uživati!

Comments are closed.

Spletna stran Kettlebell Slovenija © 2010-2017