“Na čem si ti?”

Na čemu smo?

Vprašanje, ki se mu športnik z boljšimi rezultati od konkurence skoraj ne more izogniti.

Mene je to vprašalo že veliko ljudi. Iz mojega kluba (nekateri v šali, drugi bolj resno), iz konkurenčnih klubov, iz tujine, včasih se mi zdi, da tudi starši nekoliko dvomijo.

Včasih je težko razumeti, zakaj nekdo dosega toliko boljše rezutlate od konkurence. Sploh zdaj, ko je bolj ali manj jasno, da obstajajo substance, ki dejansko pripomorejo k boljšim rezultatom. To je tema, ki se je večina atletov in trenerjev izogiba kot hudič križa in tudi meni ni ravno najljubša, sploh kadar se dotika mene oziroma mojih atletov, pa vendar…

Za vrhunske rezutlate je potrebno več faktorjev in ob pravem času:

  1. dobra genska zasnova tekmovalca
  2. pravilno usmerjanje v mladih letih glede na tekmovalčevo atletsko zasnovo
  3. prepoznavanje talenta v tekmovalcu
  4. pravilna motivacija za treninge
  5. pravilna ciklizacija treningov skozi tekmovalčevo celotno kariero (od otroški let, ko gre samo za igro, do tekmovalne, mogoče celo profesionalne kariere)
  6. dobra komunikacija med trenerjem in tekmovalcem (to ne pomeni prijateljstvo, primer: Tina Maze)
  7. poleg pravilnih treningov tudi pravilna prehrana in dodatki k le tej (odlično knjigo je napisal Severnin Lipovšček: Moč prehrane v športu)
  8. vztrajnost!

 

Že dolgo časa velja, da se športnik rodi, zmagovalec pa natrenira! To pomeni, da lahko brez treninga talentiran posameznik, ki ne trenira (se pravi ni športnik) na dologčenem področu dosega boljše rezultate od nekoga, ki tudi ne trenira in ni talentiran. Nekaj časa lahko verjetno talentiran posameznik dosega boljše rezultate tudi od športnika, ki trenira in ni talentiran, vendar NE DOLGO!

Po drugi strani pa sigurno ne more biti netalentiran športnik boljši od talentiranega športnika, če oba enako dobro trenirata.

Športno treniranje je zapleten proces, ki traja celotno športnikovo kariero. Včasih se trenerji preveč zapičimo v eno tekmo, v eno sezono, v en cikel, vendar je motivacija, želja, volja in priložnost prevelika. Dejstvo je, da moramo paziti na celoten razvoj tekmovalca ter tudi razmišljati o tem, da ima po končani karieri še nekaj let življenja, ki jih mora preživeti zdrav, s čim manj bolečinami.

Naj se vrnem na vprašanje, na čem smo tisti, ki smo boljši od ostalih in na čem so tisti, ki so boljši od nas.

Primer 1: Moja stara mama

Babica je stara 82 let, sicer še dobro vidi, vendar ni v ne vem kako dobri kondiciji, kar se tiče premikanja, hoje po stopnicah, tudi naravnost ji ne gre prav hitro. Vendar še vedno velja za eno najhitrejših kljeklaric v Sloveniji. Pa na čem je ona?? Poleg tablet, ki jih pač 80 letniki pijejo da lahko preživijo dan, mislim da ne jemlje nobenih “performance enhancing drugs”. Jaz sem od nje veliko mlajši, močnejši, vzdržljivejši, vendar ko primem v roke kleklarsko opremo (ja, v mladih letih sem se naučil osnov), ni niti najmanjše možnosti, da bi lahko hitreje vrtel svoje prste in kleklne po njih! Komaj primem 4 lesene paličice in potrebujem več kot 10 sekund, da naredim osnovno kominacijo 4 gibov, da nastane ena zanka. No, mama Iva v 10 sekundah naredi celo vrstico, kar pomeni da naredi okoli 50 kombinacij v 10 sekundah! Pa na čem je ona? Hmn, zanimivo, mar ne? Odgovor v njenem primeru je več kot jasen. Od 13 leta, ko se je preselila v Žiri (selo, ki je pod vplivom Idrijske čipke) kleklja. Se pravi, JE NA STOLU! Po 10 ur na dan. To sicer ni zdravo in nekako mi je šlo na živce vsak trenutek, ko sem želel v miru gledati televizijo na počitnicah, poslušal zvok lesenih palčk, ki udarjajo ena ob drugo.

Primer 2: Šime Garbajs

Šime je moj altet, ki pa v Kettlebell Liftingu še ni dosegel vidnih rezutlatov. Star je 22 let, v dokaj dobri kondiciji, s Kettlebelli pa se ukvarja eno leto. Z dvema 16kg je uspel narediti 60 ponovitev LongCycle, kar pa verjetno lahko naredi vsak, ki se eno leto ukvarja s tem športom. Zakaj je to pomembno? Tokratne počitnice sem preživel pri njemu, na Bolu na Braču. Bol je znan po dobrih pogojih za Surfanje, Šimetov oče pa je to pred 32 leti izkoristil in tam postavil Surfarsko šolo. Šime je bil tako “vržen v vodo” in že pri 4 letih prvič stopil na surf. Od 12 leta dalje pa je učitelj. Se pravi 18 let je vsako poletje vsak dan na vodi, trenira sebe in uči ostali, sam pa se uči od svojega očeta, ki seveda zadevo obvlada. Jaz na drugi strani sem na surf stopil prvič. Šime mi je dal večjo desko, manjše jadro in me poslal v morje na nizke valove in malo vetra. Komaj sem držal ravnotežje in se boril z vetrom kot lev! Jadro pa me je ob najmanjšem sunku potegnilo v vodo. Zraven pa je Šime slonel na svojem jadru in se me inštruiral, okoli sebe gledal še 5 ostalih začetnikov, se vozil od enega do drugega. In to seveda v majici in hlačah, ki jih ni niti zmočil. Kako? Jaz sem veliko močnejši od njega (vsaj po testiranjih v Gymu), njemu pa veter nič ne more. Hmn… Nisem ga videl 3 mesece in sedaj je on toliko boljši od mene? Pa na čem je on?? Mislim da je tukaj odgovor več kot jasen. NA SURFU! Vsak dan po 4 ure in to že 18 let (OK, zimsko sezono lahko odmislimo, vendar vseeno). Šime surfa, in zato je toliko boljši od mene in od vseh ostlaih, ki so bili tam. No, ko je na surf stopil njegov oče, je tudi Šime izgledal nekoliko manj suveren. Na čemu je pa potem Tomaž (Šimetov oče)??

Primer 3: Gregor Sobočan (jaz)

Od 10 leta naprej sem treniral rokomet. Od 16 leta sem igral v članski konkurenci v slovenski prvi ali drugi ligi, odvisno od moči lige in kluba. od 18 leta dalje sem igral profesionalno (pod pogodbo) in igranje rokometa mi je bil edini vir zaslužka (še danes ne vem kako sem preživel 🙂 ). Leta 2004 sem se prvič srečal s Kettlebelli. Sam sem jih našel. Že takrat sem prebiral ogromno materiala o športnem treniranju in že takrat nisem maral ameriških komercialnih pristopov in sem raje bral ruske avtorje. Tako sem našel Pavla Tsatsulina in pri njemu opravil licenco. Od takrat dalje me je treniranje s Kettlebelli tako prevzelo, da sem opravil še 5 licenc, opustil igranje rokometa in se 100% vrgel v dvigovanje železne kugle z ročajem. Od tega je sedaj 10 let! Se pravi, imel sem izjemno dobro bazo. Rokomet je eden izmed najkompleksnejših športov na svetu, jaz pa sem treniral veliko več kot talentirani sotekmovalci. Pač, talent ni bil na moji strani, vendar sem s surovo močjo, željo, voljo in agresivnostjo lahko konkuriral do določene mere. Seveda, ko sem se srečal s talentiranimi tekmovalci, ki so trenirali ravno tako trdo kot jaz, nisem imel možnosti.Tough luck. Sem pa od rokometa odnesel bazo. Tako da, ko sem začel trenirati s Kettlebelli mi 2x24kg ni predstavljalo nobene težave. Naučil sem se tehnike, potem pa je šlo samo navzgor. Takrat sicer nisem imel dobrega trenerja, tako kot ga imam sedaj, in nisem imel na razpolado Kettlebello težkih 26, 28, 30kg, vendar sem bil postavljen pred dejstvo, 24 ali 32kg. Seveda sem vzel 32kg in treniral. In tako že 10 let! No, Kettlebell Lifting sem začel resneje trenirati “šele” leta 2008, ko sem dokončno zaključil z rokometno kariero, vendar že 2009 osvojil 2. mesto na tekmi v Latviji, prvo mesto na svetovnem prvenstvu v Ameriki, leta 2010 postal Master of Sports, od takrat dalje pa sem na vsake profesionalni tekmi na stopiničkah.

Pa se vseeno zgodi, da me kdo vpraša: ja pa na čem si ti?? Najbolj žalostno je, da me to vprašajo sotekmovalci ali tekmovalci iz nasprotnih ekip, ki se s Kettlebelli igrajo 2 leti. Prej pa niso bili niti športniki, oziroma so se ukvarjali s športnom, ki ne vsebuje dvigovanja uteži. na čem sem jaz? NA LESENIH PODLAGAH (parket pri rokometu, platforma pri KB Lifitngu) že celo življenje. Prihajam namreč iz generacije, v kateri še ni bilo iPad in ostalih iSranja, ko smo se CELE dneve igrali zunaj, se ravsali, plezali po drevesih, skakli s kolesi, plavali, igrali košarko in nogomet… tega sedaj današnja generacija ne razume. NA IGRIŠČU, V GYMU, NA STADIONU…

Primer 4: Tajda Sobočan

Tajda še zmeraj drži v rokah svetovno rekord v vaji LongCycle s 24kg Kettlebellom v kategoriji do 52kg! Se pravi, skoraj polovice svoje telesne teže je z ENO ROKO (52 ponovitev z levo in nato 52 ponovitev z desno) 104krat dvignila nad glavo v 10 minutah! Poleg tega da je prva evropejka (razen Rusinj), ki se je začela ukvajati s Kettlebell Liftingom. Bila tudi državna prvakinja v Tea Kwon Do-ju, s katerim se je ukvarjala, preden sem jo kot starejši brat navdušil nad dvigovanjem Kettlebellov. Zanjo velja podobno kot zame.. Na parketu, na platformi…

Primer 5: Anton Anasenko, Ivan Denisov, Ksenja Deduhkina…

To so atleti iz Kettlebell Liftinga. Oni se s tem športom ukvarjajo še veliko dalj časa kot midva s Tajdo. In so tudi veliko bolj talentirani. Izmed vseh Rusov, ki se ukvarjajo s Kettlebell Lifitngom so zgoraj našteti samo česnja na vrhu torte. In tudi oni seo na platformi in stadionih, vendar od samih začetkov usmerjeni v dvigovanje Kettlebellov.

Primer 5: Lance Armstrong,  Usain Bolt, Carl Lewis, Ben Johnson, Kobe Bryant, Michael Jordan, Messi, Ronaldo (tisti pravi, ne Portugalec)…

OPA?? Kaj, a si še zmeraj upam trditi, da je Lance čist? Seveda ne.
Preden me raztrgate naj samo povem, da so to najboljši šporntiki svojega časa v svojem športu. Na čemu so oni? OK, za Lancea vemo, za Bena Johnsona tudi, kaj pa ostali?
To je vprašanje vredno “miljon dolarjev”.

Jaz vem na čemu so:
– Lance na kolesu, v telovadnici, v supergah na pešpoteh okoli Texasa

– Usain, Ben in Carl v telovadnici, na stadionih, v Gymih…

Kar želim povedati je, da je mogoče dosegati vrhunske rezultate brez prepovedanih substanc DOKLER šport ni umazan z denarjem! Verjemite, v Kettlebell Liftingu ni denarja, kar pomeni da ni sponzorjev, kar pomeni da ni pritiskov (razen takih, ki si jih nepotrebno ustvarimo sami) in je zloraba prepovedanih substanc zelo majhna. Se zgodi, med vrhunskimi tekmovalci vsako leto ujamejo koga (Rusi, Ukrainci, Kazakstanci…), vsake toliko tudi kakšen povprečen tekmovalec poizkusi s prepovedanimi poživili… Vendar hitro ugotovi, da tudi s pomočjo le teh rezultatov ne bo, ker pač ne trenira dovolj dolgo in ni talentiran.

Prepovedane substance ne dajejo toliko, kot laiki mislijo/ mislite. Razlika med zmagovalcem na Tour De France (najtežja fizična preizkušnja med vsemi športi) je v 1%. VSI, ki vozijo na tej dirki so VRHUNSKI kolesarji, vsi NA KOLESU po 6 ur na dan in to že več kot 10 let! Tisti, ki se vozijo spredaj do najbolj talentirani, tisti ki zmagujejo… hmn, obstajata dve vrsti zmagovalcev na TDF: tisti, ki so jih ujeli na prepovedanih substancah in tisti, ki jih (še) niso!

Kakorkoli, pustimo ostale športe. Pri našem športu, sploh pa na našem nivoju, v naši konkurenci je za osvojitev medalje na tekmi, kjer je vrhunska konkurenca dovolj, da ste pridni na treningih, da redno trenirate in da vztrajate dovolj dolgo, da se vam telo privadi na napor.

Vseeno pa bo vedno kdo, ki bo poiskušal nekoliko pogoljufati in prehiteti naraven proces napredka. Žal se vedno najde nekdo, ki mu 5 minut slave pomeni več kot zdravje in več kot FAIR PLAY.

Proti takim ni zdravila, problem pa je, da lahko tak tekmovalec (ali tekmovalka) demotivira tistega, ki trenira in tekmuje pošteno.

Torej, vztrajate na platformah, živite zdravo in uživajte v napredku. Saj veste, pot do uspeha je veliko bolj zanimiva kot uspeh sam.

Pa še provokativen video za na konec, da malo pomešam štrene 🙂

Comments are closed.

Spletna stran Kettlebell Slovenija © 2010-2017