Ne gre samo za Kettlebell

Pa kaj je z njim? A je čist mahnjen na tega Armstronga?

Ja, to je verjetno reakcija marsikaterega posameznika, ki vidi, da sem si ZOPET “sposodil” naslov knjige iz Amrstrongovega življenja. Kaj naj, živa legenda, idol marsikateremu športniku, up za marsikaterega bolnika z rakom… dovolj da sem tudi sam totalno impresioniran nad njim!

No, naslov pa je zelo prikladen za tole objavo na našem blogu. Nanaša se na tekmo v Bjelovarju, na kateri je bilo tudi 11 tekmovalcev iz Slovenian Kettlebell Cluba. Na tekmo se nas je sicer pripravljalo nekoliko več, vendar se pred vsako tekmo komu kaj zakomplicira. Nekdo ima službene obveznosti, drugi zadnji dan izve, da bo “varuška”, tretji ima nočno “dirkanje” po urgenci z bolnim očetom… Se zgodi, vseeno pa ostane tudi tistih nekaj, ki imajo to srečo in pogum, da vmes ne pride nič nepredvidenega.

In tako se nas je pred Kettlebells Centrom zbralo 8, Alja, Samo in Katja pa so nas že čakali v Bjelovarju. Ja, Alja si je tako želela osvojiti naziv Candidate for Master of Sports, da se je odločila v Bjelovar oditi en dan prej in tekmo pričakati čim bolj spočita, naspana.

Ostalih 8 nas je Ljubljano zapustilo ob 5:40 zjutraj in… pri Grosuplju smo ugotovili, da sta dva člana kluba pozabila osebne dokumente… Po začetni spošni zmedi in paniki smo se odločili, da naj odideta domov po dokumente, ostali pa smo jih počakali na bencinski postaji. Od takrat naprej je vse potekalo gladko.

Kolegi iz Bjelovarja so nam šli toliko na roko, da so 15 minut počakali z otvoritvijo in tehtanjem, tako da sploh nismo imeli občutka, da smo zamudili. No, bili smo nekoliko utrujeni in nismo si ravno mogli vzeti časa za pretegnit noge in jutranjo kavico, ampak, to bi bil že luksuz.

Tekma je bila spet odlično organizirana. Vse kot mora biti. Platforme, dovolj Kettlebellov, sodniki, semaforji, magnezij, dovolj časa med posameznimi nastopi, uradni napovedovalec, gledalci… Fantje in dekleta iz Bjelovarja so še enkrat pokazali, kako pravi domačin skrbi za tekmovalce in gledalce. Tekma je potekala gladko, brez zapletov. Čista desetka za organizacijo! Kapo dol!

Po pravici povedano, sem bil sam kar nekoliko nervozen. Jaz?? Ja, zaradi svojih atletov. Ne zato, ker jim ne bi zaupal, pač pa zato, ker sem vedel, da so cilji, ki so si jih zastavili visoki, da jih ne morejo doseči vsak dan in da bodo morali imeti vsaj štirje tekmovalci res dober dan, da jim uspe. Štirje od 11!?!?! Ja, zato sem bil nervozen, meni tekma ni predstavljala izziva, saj se nanjo nisem imel časa pripravljati, zato sem se tudi odločil, da nastopim zgolj zaradi samega tekmovanja. Imam občutek, da me ljudje radi vidijo na platformi.

Najprej sem bil na vrsti prav jaz in to mi je bilo neznosno všeč. Se pravi, naredim dobro serijo in s tem “prebijem” led, nekoliko sprostim napetost med svojimi tekmovalci, saj bodo videli, da ni nič groznega. Tako da sem celo serijo razmišljal samo to, da ne pokažem kako težko mi je. Uspelo mi je in opazil sem, da so začeli vsi nekoliko bolj verjeti vase. YES!

Za Nastjo je bila to prva uradna tekma, zato nisva nič kaj dosti planirala. Zdržati 10 minut na Jerku in narediti čim več Snatchev. Brez pritiska in “skulirano” se je Nastja lotila zadeve. Naj povem, da Nastja resno trenira dobra dva meseca, v tem času pa ni izpustila niti enega treninga. Izkazalo se je, da se to splača, saj je osvojila prvo mesto tako po koeficientu kot tudi absolutno (največ ponovitev med vsemi, ki so tekmovali na 12kg).

Maruša je pokazala da ima v sebi veliko več, kot smo do sedaj mislili, tako da si je naredila medvedjo uslugo (no, dolgoročno je to nekaj najboljšega, kar je lahko naredila zase), saj jo sedaj čakajo veliko bolj intenzivni treningi. V kategoriji na 16kg Kettlebellu je osvojila absolutno prvo mesto!

Katja ima zadnje čase ogromno dela v službi, tako da se na treningih bolj kot ne sprosti, seveda pa vse naredi po svojih najboljših močeh. No, pokazala je, da je že “stara mačka” tekmovanj in z izkušnjami, ki jih ima, zelo solidno naredila obe disciplini. Za vsako tekmo tudi ne moreš biti 100% pripravljen. Je pa Katja skozi celotne priprave spodbujala in na treningih pomagala Alji, ki si je izjemno želela naziva CMS. Tako kot na treningih, jo je Katja tudi tukaj bodrila in naredila vse, da se je Alja lahko osredotočila samo na tekmo, tako da gre nekaj zalsug za Aljin uspeh prav Katji. Ja, zato pa so prijatelji in sotekmovalci. Ne gre samo za Kettlebell.

Kot sem že omenil, Alji je uspelo. Šlo je “na nož”. Vsaka ponovitev proti koncu je bila prigarana. Ne samo včeraj. Začelo se je pred 2 mesecema, ko smo začeli s pripravami. Vsak trening do konca. Vsako serijo do konca. Vsako ponovitev na vso moč! Tako se tekmuje, tako se trenira, zgled vsem, ki imajo izgovore. Alja dela dve službi, pred 6 meseci pa je imela hudo operacijo na nogi. In kakšen je vaš izgovor za neuspeh??? Alja, čestitke!!

Neža je že dolgo obetala nekaj posebnega. S svojo sproščenostjo nas vse navdihuje s pozitivno energijo, s svojo močjo pa nam jemlje dih. Pred nekaj leti je bil v kategoriji Snatch s 16kg postavljen slovenski rekord. 234 ponovitev v 10 minutah. In od takrat sem si želel, da ga nekdo popravi. Osebni razlogi. 234!! To je ogromno, to pomeni 23,5 Snatcha vsako minuto, 10 minut s 16 kilogrami! Lansko leto pa sem jaz na Irskem postavil rekord v moški kategoriji s 24kg, 241 ponovitev. Z Nežo sva imela dogovor, da mora čez 234 ponovitev, če pa ostane kaj moči, naj podre še moj rekord in tako postane absolutna rekorderka v disciplini Snatch. Neža kot Neža je seveda začela z vso močjo in takoj nakazala, da sta oba rekorda “v nevarnosti”. Naj rečem samo to, imela je še dovolj časa, vendar je s Kettlebellom v zraku počakala 5 sekund da se je čas iztekel. Ustavila se je pri 241 ponovitev! Kakšna poteza! Jup, ne gre samo za Kettlebell!!

Tajda je v zadnjem obdobju dobila službo, kočnala prvi letnik na magisteriju, začela z urami pilatesa v Kettlebells Centru, še zmeraj obdržala svoje skupine, se udeležila gasilskega tekmovanja, pomagala v hostlu… zato sem ji rekel, naj se ne obremenjuje s tekmo. Pred samim začetkom sem ji rekel, da mislim da ne more narediti več kot 160 ponovitev. Njen rekord v najboljših časih je (bil) 182. In to ni bila “reverse psychology, pač pa moje realno mišljenje. Na treningih sva trenirala zgolj s skupinami, pred pilatesom pa našla toliko časa, da sva naredila serijo Snatchev. O Jerku ne duha ne sluha. Pa sem mislil da jo dovolj dobro poznam in da mi ni tako karakterno podobna. Malo iz jeze, malo iz želje po ponovni zmagi je začela kot nora, 19 ponovitev v minuti. Nisem je želel upočasnjevati, ampak sem si do četrte minute mislil, da se ne bo dobro končalo. Tudi jaz se moram o samem športu, predvsem pa o svoji sestri še veliko naučiti. Z osebnim rekordom 192 ponovitev je bila seveda spet prva in tako potrdila, da si je lani zaslužila nagrado za najboljšo tekmovalko v organizaciji EGSA.

“Krona” najmlajšega tekmovalca je tokrat pripadla Toniju. Fant ogromno obeta, za vrhunske rezultate pa bo potrebno še nekoliko dela, ki pa ga z veseljem opravlja. To je bila njegova druga tekma, večino zaslug poleg njega samega, pa ima za njegov uspeh tudi Samo, ki ga na vseh treningih spodbuja in popravlja. Z osebnim rekordom je dokazal, da ga trema na muči preveč, zaslužil pa si je tudi medaljo! Bravo Toni.

Stane je ves čas priprav kolebal med 16 in 20kg. Na koncu se je odločil za 16kg, saj sam pri sebi misli, da za 20kg še ni pripravljen. Modra odločitev. Tekma mora biti pozitivna izkušnja, ne pa negotovost pred nastopom, mučenje na platformi in potem še slaba volja zaradi mogočega neuspeha. Z odličnim rezultatom si je prav tako prislužil mesto na stopničkah.

Samo je končno odrasel kot športnik. To ne pomeni da nima več treme. Pomeni, da ve kaj hoče! Pomeni, da za to trenira, na tekmi pa pokaže kaj zna. Zaveda se, da včasih uspeš, drugič ne. Tokrat je Jerke naredil odločno in odlično, po pričakovanjih, mogoče celo nekoliko več. Na Snatchu pa je naredil napako, ki bi ga skoraj stala zmage! Prav ta situacija pa je ena izmed odločilnih v njegovem razvoju, tako osebnem kot športnem. V preveliki želji je želel narediti še eno ponovitev, Kettlebell pa se je dotaknil tal, in s tem je bila njegova serija zaključena. Samo je nadaljeval, čeprav je vedel, da tudi sam ne bom pustil, da se rezultat, ki ga bo naredil z desno roko, ne bo upošteval. Šel je do konca, ni obupal, ni psihično popustil, ni kazal razočaranja… Pravi športnik, na dobri poti da postane velik človek! Ne gre samo za Kettlebell!

V vsaki kategoriji (razen v tistih, kjer nismo imeli tekmovalcev) smo osvojili vsaj eno medaljo in si tako kot EKIPA “priigrali” skupno 2. mesto izmed 6 ekip!

Opaziti pa gre predvsem nekaj drugega. Da res ne gre samo za Kettlebell. Tako kot raste šport, tako se tudi razvijamo trenerji, tekmovalci, organizatorji in vsi ostali, ki nas kakorkoli spremljate in spodbujate ter nam pomagate. Še lani je bilo čutiti med trenerji neko napetost, med tekmovalci skoraj preveliko tekmovalnost in na trenutke celo slabo energijo. V enem letu smo naredili ogromno! Tekmovalnost pa se še stopnjuje.

Igor Špoljarič postaja vse boljši trener in njegovi tekmovalci bodo že naslednje leto v vsah kategorijah predstvaljali izjemno konkurenco.

Ivana Gorički odlično vodi svojo ekipo Giryatrija, tekmvalci prikazujejo odlične rezultate, tudi sama še zmeraj tekmuje in je ena izmed boljših lifterk na svetu. Ni čudno da so kot ekipa osvojili prvo mesto! Čestitke!

Ekipa iz Bjelovarja je vse večja in kljub prostorski stiski ne kažejo nobenih znakov, da jim je težko. Prav nasprotno, vsako leto več jih je, trenirajo kvalitetno in to je že obrodilo prve sadove. Imeli so kar nekaj tekmovalcev na stopničkah.

Novo nastali ekipi v Zagrebu, Kuna in AgraM, predstavljata odlično konkurenco. Predvsem AgraM dela z mladimi, kar še toliko bolj navdušuje! Šport raste, z njim pa rastejo prijateljstva in odnosi. Sam danes že rekel, da ne gre samo za Kettlebell!?

 

 

Comments are closed.

Spletna stran Kettlebell Slovenija © 2010-2017