Nebo ni meja, ampak vmesna postaja!

Kettlebell Lifting je v Sloveniji prisoten že nekaj let, vendar je bilo vedno preveč govora o tem, kdo je kaj naredil za promocijo, kdo za rezultate, kdo za razvoj in kdo je sploh začetnik vsega skupaj v naši mali državici.

No, o tem kdo je začetnik mislim da ni več dvoma, sicer pa, na koncu je veliko pomembneje, kdo je najuspešnejši. Uspeh se lahko šteje po finačni plati (kjer SKC verjetno čvrsto zaseda zadnje mesto) ali pa po rezultatih doseženih na tekmah. In prav tekma, ki se je zgodila prejšni vikend (23.7.2011) je Slovenian Kettlebell Club obogatila za 3 pokale in 11 medalj.

V naslednjih dneh boste lahko prebrali članke od vsakega atleta posebej, najprej pa bom sam opisal svoje občutke, saj jih kot trener drugače doživljam kot moji atleti.

S pripravami na to tekmo nismo pretiravali, saj je tekma le vmesna postaja. Cilj mojih atletov tako ali tako ni doseganje nekih vrhunskih rezutlatov, vendar jih tisti, ki na treningih daje največ od sebe, tudi dosegajo oziroma se jim hitro približujejo. Naj poudarim, da tekme, katerih se udeležujemo niso na najvišjem nivoju, saj, roko na srce, profesionalcem ne sežemo niti do kolen. Kot sem že rekel, cilj mojih atletov je dobro počutje, napredovanje v svojih rezutlatih, pri dekletih tudi oblikovanje telesa in pri fantih povečanje moči oziroma pridobiti prednost nekaj mišic, ki jim bodo pomagale bodisi v njihovem športu, rekreaciji oziroma dvigovanju samozavesti… Kakorkoli, cilj je najprej zdravje in dobra volja, rezultati potem pridejo sami od sebe.

Ne glede na moja pričakovanja o zgolj dobri volji in preseganju samega sebe, pa se vsake toliko najde atlet ali atletinja, ki je dovolj talentiran, trmast, pozitivno aroganten in ima pač to srečo, da sva se našla in da sem ga vzel pod svoje okrilje. V Slovenian Kettlebell Clubu imam sedaj 2 taka atleta, oziroma bolje, atleta in atletinjo.

Tajda Sobočan že dalj časa kaže potencial, sedaj pa so se ji nekatere stvari “poklopile”, tako da je na zadnjih nekaj tekmah vedno osvojila prvo mesto po koeficientu (po mojem mnenju najpravičnejša primerjava tekmovalcev, s katero uspeh merijo pri EGSA) in bila vedno na stopničkah tudi v absolutni kategoriji, čeprav so nekatere tekmovalke več kot dvakrat težje od nje (ne, ne pretiravam, Tajda je imela na tehtanju pred tekmo 52kg, zmagovalka pa 113kg).Tajda je z osebnim rekordom 167 ponovitev v 10 minutah s 16kg osvojila 2 medalji in en pokal! Čestitke!

Za Aleša Muhovca sem vedel, da bo eden vodilnih Kettlebell Lifterjev v Evropi. Začelo se je seveda drugače, saj zaradi profesionalnega igranja rokometa in muhastega karakterja (zgolj naklučje ali usoda) najprej sploh ni kazalo, da bo lahko treniral. Prav njegova trma in odločnost pa sta me prepričala, da ga vzamem pod svoje okrilje in ga treniram po istem programu, kot treniram sebe (ne, nobenih ruskih skrivnosti mu nisem razkril).  Trdo delo in pravilni treningi so ga pripeljali do rezutlata 107 ponovitev v 10 minutah, z dvema 32kg težkima Kettlebelloma v vaji Jerk. S tem je postal šele tretji Evropejec (če seveda odštejemo bivšo Sovjetsko zvezo), ki mu je  uspelo priti v “klub 100” (Mattia Amondo, Gregor Sobočan). S tem rezultatom si je Aleš pridvigoval 2 zlati medalji in dva pokala. K-ka-ap-po d-dol!

Alja Šauperl je prav poseben primer talenta… saj veste kaj pravijo, kaj pa otrok ve kaj je 100kg. No ja, pri njej gre za 12kg Kettlebell, vendar je način, na katerega ona dojema težo in ponovitve prav prikupno zmeden. Ne glede na to, katero utež ji dam v roke in koliko ponovitev od nje zahtevam, vedno najprej začudeno vpraša: “kaaaaaaaaaaaaj?!!?”, potem pa naredi vse, kar sem ji rekel… Prav to se je zgodilo tudi na Irskem. Rekel sem ji, naj z 12kg naredi 200 ponovitev vaje Snatch. In najprej njen kaj, potem pa je rekla: “OK”, odšla na platformo in naredila 211 ponovitev. S tem rezultatom si je pridvigovala 3 odličja! Svaka čast Alja, nimam drugega komentarja.

Alja Žorž je s svojo disciplino in poslušnostjo v zelo kratkem času ujela vse ostale atletinje v SKC in na tekmi celo prekosila samo sebe. Tudi njej je uspelo preseči magično mejo 200 Snatchev, kar je izjemen rezultat, z njim pa si je tudi priborila dve odličji. Čestitke!

Zaradi moje napake po prehitrem napredku je Maruša Karničar na treningih dvigovala pretežak Kettlebell in zato dobila vnetje živca (nič resnega, vsak lifter doživi to enkrat v svoji karieri, pri njej je bil timing napačen) in tako ni mogla uporabljati svoje močnejše desne roke. Kljub temu je stopila na platformo in tekmovala po svojih najboljših močeh. Seveda pa je to le ena od tekem, tako da kar pogumno naprej, vseeno pa čestitke za karakter in po najboljših močeh oddelano serijo!

Vsak športnik ima pravico do slabega dne. Ne glede na pripravljenost se ti lahko zgodi, da ne gre nič po načrtih. Prav to se je zgodilo Tanji Šamec. Tak je šport, vsem se je že zgodilo. Ni mogoče ne delati napak, pomembno je, da se iz njih nekaj naučimo in da jih ne ponavljamo. Samo brez obupavanja, upam da je to dovolj dober razlog za še boljše treninge in večjo željo pa naslednji preizkušnji. Čestitke za nastop, tudi ob takih trenutkih, ko nič ne gre si stisnila zobe in pošteno oddelala svojo serijo!

Naslednja tekma je že 1.10.2011 v Bjelovarju, do takrat pa je še veliko časa. Vse Kettlebell navdušence in tiste, ki bi se radi naučili pravilno trenirati s kettlebelli in dvigniti svojo splošno fizično pripravljenost vabim na Sport Camp, ki ga bom vodil od 5. – 7. 8. 2011 v Kettlebells Centru v Ljubljani.

Moji atleti so dokaz, da nebo ni meja, ampak le vmesna postaja!

Be there!

1 Response to "Nebo ni meja, ampak vmesna postaja!"

Leave a Comment

Spletna stran Kettlebell Slovenija © 2010-2017