“Odlaševalec”….in zakaj je nujno potrebno, da imamo rok

“Danes pa začnem trenirat! Brez heca…. ker hočem shujšat… ker hočem izoblikovat telo… ker hočem postati boljši tekač… ker hočem “postati master of sports…”

Kolikokrat se mi je že zgodilo, da je nekdo prišel v moj Gym z enim od zgoraj naštetih ciljev. 

In kolikokrat se mi je zgodilo, da se je odgovor na moje vprašanje “kdaj pa” glasil: “ne vem, sej ne treniram za tekmo, ampak sam zase” (ma nemoj, zame zihr ne).

Dolgo že razmišljam, zakaj kvaliteta športa (ne samo Kettlebell Športa) pada. Ja, na žalost pada. Mogoče se na kakšni tekmi zbere več tekmovalcev, vendar to še ne pomeni, da kvaliteta raste temveč le, da je več ljudi, ki se pride družit. 

Zakaj pa kvaliteta pada? Zakaj je procentualno vse manj moških tekmovalcev, ki dvigujejo 32kg? Oziroma tudi 24kg je zdaj že kar preveč. Zakaj vse manj žensk tekmuje s 24kg?

Trenerjev je vse več (takšnih in drugačnih), se pravi bi morala kvaliteta rasti. 

Potrebno je pobrskati malo po preteklosti: 

Pred nekaj leti (2010 in še prej) je bilo možno tekmovati s 24kg in veljal si za amaterja ter z 32kg, kjer si veljal za profesionalca. Če si želel biti na zemljevidu Girevoy Sporta, si moral trenirati. Trdo trenirati, vsaj 4 treningi na teden s tekmovalnimi (32kg) Kettlebelli in pa narediti še nekaj vaj za moč, kondicijo. Moral si na tekmo, naredil si dober rezultat in bil na koncu srečen, če si prehitel vsaj enega tekmovalca. 

Najbolj zanimiva in tekmovalna tekmovanja so potekala pod okriljem EGSA, saj je bilo za zmago potrebno doseči najvišji možni koeficient (število ponovitev x teža Kettlebella / telesna teža). 

Vendar, takrat se je začel kazati pravi razlog, zakaj tekmovalci hodijo na tekme. 

Prvi razlog je bil druženje (vsaj upam, da je bil to prvi razlog). To je seveda super, tudi sam sem zelo vesel, kadar se vidim s “starimi sabljami” (tekmovalci, ki smo drug ob drugemu “umirali” na platformah, se “psihirali”, in iz tekme v tekmo drug drugega gnali do boljših rezultatov). Med nami se je spletlo pravo prijateljstvo. 

Drugi razlog (čeprav včasih podvomim v vrstni red razlogov med današnjo generacijo) pa je bilo zbiranje medalj. Tekmovalci so bili nezadovoljni, če domov niso prinesli medalje. Češ – kako naj jaz dobim medaljo, če pa tekmujem proti Temu ali Onemu. 

Ne vem sicer zakaj se na maratonu ne pritožuje 1500 tekačev, ker ne morejo do medalje, saj vse tri poberejo Kenijci. 

Zato so se začele odpirati nove organizacije, tekme z novimi pravili, kjer lahko vsak tekmovalec dobesedno izbira s kako težkim Kettlebellom bo tekmoval, celo ali bo tekmoval z enim ali dvema, potem pa je tukaj še telesna teža… in kar naenkrat imamo od 30 tekmovalcev 30 dobitnikov medalj. 

fullsizeoutput_a8d

Tako, vsi srečni, žurka, (navidezno) prijateljstvo, srčki in sončki v komentarjih… rezultatsko gledano pa… bolj tako tako… 

Zakaj je tako?

Dolgo sem razmišljal, zakaj nimam naslednika? Zakaj je med moškimi v Sloveniji samo en Master of Sports, zakaj med dekleti ni nobene, ki bi dvigovala 24kg Snatch?

Ne pravim, da je lahko, ne pravim da trenerji slabo delajo, ne pravim, da ni perspektive… vidim pa, da ni ciljev!

Oziroma, ni pravih ciljev! 

Vse bolj opažam, da je cilj dobiti medaljo. Kako do medalje? Jah, izbereš težo KB, disciplino, na kateri ni veliko prijavljenih tekmovalev, celo s telesno težo se da manipulirati in … voila! Imamo medaljo!

Ja, medalja!!! Juhu…nihče več ne napiše koliko ponovitev je naredil, prazaprav nihče več niti ne ve, kaj je dober rezultat. Medalja, to je važno, ter “like” na IG in FB.

Kvaliteta pa počasi pada. 

Dolgo sem razmišljal, kako dvigniti kvaliteto, kako malo “nabriti” tekmovalce, da začenjo dvigovati težke KB, da spet pridemo na nivo, ki smo ga imeli pred nekaj leti?

Zakaj so se nekateri tekmovalci umaknili? 

Potem sem naletel na tale video: 

Nimamo roka! Mogoče imamo cilj. Ničkoliko ljudi je prišlo v moj Gym in reklo: “Danes pa začnem trenirat! Brez heca…. ker hočem shujšat… ker hočem izoblikovat telo… ker hočem postati boljši tekač… ker hočem “postati master of sports…”

Vendar, nihče nima roka. Pri treniranju je še toliko bolj pomembno da imamo rok kot pri pisanju seminarske naloge!

Saj, seminarsko nalogo lahko naredimo čez noč, delamo 72ur brez spanja, oddamo in upamo na najboljše. Pri treniranju pa moramo poleg vloženega truda še počivati! Se pravi se v nekaj dneh ne da narediti NIČ!

Cilj je postal zbiranje medalj in druženje, za to pa ne potrebujemo roka, razen to, da se pojavimo na tekmi. 

Po drugi strani pa je možno, da si postavljamo nerealne cilje. Oziroma, bi radi nek rezultat dosegli prehitro. 

Sam verjamem, da nič ni nemogoče, vendar potrebujemo dober plan. Dober plan pa pomeni, da imamo mini cilje, kontrolne točke, saj je možno, da bomo nek cilj dosegli (pre)hitro, do naslednjega pa se bo bolj kompliciralo in bo trajalo malo več časa. 

32808450_1996659400597741_6931486202474266624_n

Naj ostanem pri Kettlebell Liftingu. 

Dokler bo cilj tekmovalcev druženje, zabava in (i)zbiranje medalj, toliko časa bo rasla kvaliteta druženja, zabave in izbiranja medalj!

Dokler bomo odlašali in prelagali svoj “dead line” v neskončnost, do takrat bomo stopicali na mestu. 

Lahko trenirate zase… in si doma ogeldujete medalje, ki ste jih dobili za nagrado, ker ste se udeležili tekme… ali pa si zadate cilj, naredite izjemen rezultat… in ne dobite ničesar. . razen osebno zadovoljstvo in notranji mir!

Torej, zdaj je pravi čas da dvignemo še kvaliteto športa, da opogumimo fante najprej za 24 kg in morda kdaj koga tudi za 32 in dekleta, da vidijo, da se da tudi “zelene pošasti (= 24 kg)  da dvigniti nad glavo, če le imaš za to voljo, željo in cilj. Veliko nas je, tekmovalcev – tako starih, kot novih. Poiščite si dobrega trenerja, postavite si cilj in rok, dober trening plan, trening partnerje – sotekmovalce in začnite! Danes… ali pa jutri 😉

Tags: ,

Comments are closed.

Spletna stran Kettlebell Slovenija © 2010-2017