Rusija in Portorož – Tajdin pogled

 

Malce se je poleglo vse skupaj in sedaj lahko tudi jaz prelijem svoje izkušnje na papir. Z Gregorjem sva se malo po počitku po svetovnem prvenstvu v Chicagu malo pogovarjala o mojih nadaljnjih ciljih (seveda le teh, ki so vezani na treninge in tekmovanja). Glede na to, da sem v disciplini Long Cycle dosegla kar nekaj lepih rezultatov, sva se nekako skupaj odločila, da se preizkusim tudi v moji ne ravno najljubši disciplini Snatch. Ne Biathlon (kjer bi me reševali Jerki), ampak prav Snatchu. V Rusiji dekleta trenirajo in živijo za to.

Tisti, ki malo pozna naš šport ve, da sem v Snatchih res slaba, zato se je bilo potrebno spustiti nazaj na začetni nivo (kar priznam, za psiho ni najlažje). Dobila sem najboljšega trenerja kar premore Kettlebell Lifting scena – Ivana Denisova. Najprej sem imela tremo, saj je on trener najboljšim dekletom. Ta dekleta z njim trenirajo že dalj časa (beri in piši – 9 let, samo dril Snatcha!). In seveda se njihove številke s 24kg težkim Kettlebellom vrtijo tam od 150 do 200 ponovitev. No, za filing, okrog novega leta sem jaz te številke delala z 12kg. Torej, trema je bila upravičena, trma in grizenje na treningu pa še toliko bolj. Prvi (očitno previsok) cilj je bil, da bi aprila v Chelyabinsku na svetovnem pokalu naredila 100 ponovitev. Od začetka do tekmovanja je bilo 18 tednov. Prvih nekaj tednov sem lepo sledila programu, redno tekla, veslala, dvigovala težke štange in trenirala s kettlebelli. V 7. tednu, pa sem se poškodovala – bolel me je spodnji desni del na hrbtu (toliko o tem kako dobro poznam dele telesa). Bolelo je vedno bolj, jaz pa sem trenirala. Nisem se želela razočarati, še manj pa Ivana in Gregorja. Na žalost sem morala začeti spuščati precej asistence (veslača in mrtve dvige), to pa je vplivalo na to, da sem nazadovala. Ustavilo se je pri približno 70 ponovitvah. Enega več sem s precejšno bolečino »zvlekla« v Pisarovini. Res sem težko sedela, skakala, še posebej pa snatchala. Zadnji »test« sem naredila v našem centru na Triathlon tekmovanju – z 22kg sem naredila 88 ponovitev, naslednji dan pa lahko samo ležala.

Pot v Rusijo je bila precej dolga (o tem je pisal že Grega J), samo tekmovanje pa na vrhuncu. Sami obrazi katere sem iz video posnetkov na You Tube in FB dobro poznala, oni pa (valda) ne mene J. Škoda, da so združili kategorije, saj sem pristala v kategoriji do 63 kg, računala sem da bom v kategoriji do 58kg, pa sem se že za to morala rediti. V tej kategoriji so bile Ksenya Dedukhina, Oksana Sarvarova, Natalia Gorbyonova, Irina Myakisheva ter še precej odličnih Rusinj. Ko sem videla svojo kategorijo sem še malo bolj »cviknila«, zdaj šele priznam J! No, na medaljo v Rusiji  nisem niti približno računala, saj sem vedela kaj ta dekleta zmorejo. Seveda nisem presenetila, prej razočarala. Naredila sem 69 ponovitev (takratni cilj je bil približno 80 ponovitev), kar je bil v tistem trenutku zagotovo moj maksimum. Kako točno je potekalo v moji glavi teh 7 minut ne bom pisala, ker v bistvu sploh ne poznam besed ki bi to znale opisati. Težje je bilo delati brez ure, računalnika pred sabo, v temi, po dolgi poti, s precejšnjo bolečino, a vem da nič od tega ne morem uporabiti za izgovor. Ksenya na primer je v identičnih pogojih naredila svetovni rekord – 193 ponovitev!! To je punca, za katero lahko rečem, da me je presenetila in tako močno navdušila, da bi lahko že skoraj status na FB spremenila 🙂  … Res je športnica v pravem pomenu.

Izkušnje iz Rusije mi bodo zagotovo ostale v spominu na nek zanimiv, poseben način. Če sem bila zaradi Kettlebell Liftinga v Ameriki, Nemčiji, Italiji, Srbiji, Hrvaški, Irski, Angliji, Franciji…, sem nujno morala to začutiti tudi v Rusiji, deželi tega športa! Tam res ogromno ljudi živi od tega in za ta šport, zato je pogled nanj povsem drugačen kot drugje po svetu. Mogoče mi je malo žal, da nisem uspela narediti zastavljenega cilja, a če bi se mi vedno vse poklopilo, ne bi več bilo zanimivo J. Še dobro da je Grega oddelal tako kot se za ruske standarde spodobi, ter odnesel bronasto odličje!

Po svetovnem pokalu, sva z Žanom šla na oddih v Španijo. Tam sem malo sprostila glavo in hrbet. Ko sva se vrnila, sem naredila 2 skupinska treninga in že je bilo pred nami manjše tekmovanje v Portorožu. Po takem norem tednu (jup, lahko se pohvalim z oddano dispozicijo za magistrsko nalogo in podpisano pogodbo za prvo redno zaposlitev), sem mislila da bo lahko naredila približno 75 ponovitev Snatchov z 20kg, a sta me Nastja in Maruša motivirali, da bomo vse SKUŠAle narediti 80 ponovitev. Ok, po 15 sekundah sem videla da bom z 80 ponovitvami (spet) izpadla luzer, zato sem se jima pridružila in končala na 96 ponovitvah v 5 minutah. To je bilo dovolj za zlato po koeficientu, a ker koeficient vključuje samo težo kettlebella, število ponovitev in telesno težo, ne pa tudi napredka, vloženega truda in želje, sem se odločila, da svojo zlato medaljo podarim Sandri. No, pa še Grega se lahko končno pohvali da ima eno medaljo več od mene.  

Seveda so že zastavljeni novi cilji. Še nekaj tekmovanj Shatcha je na sporedu v letošnjem letu. Zadnje, glavno, je svetovno prvenstvo v Hamburgu. Na Hamburg imam dobre spomine (Svetovno prvenstvo, 2012, 1. mesto s pomočjo čebelice) in tam si želim narediti dober rezultat za svoje razmere. Zavedam se, da Slovenija premore kar nekaj deklet, ki lahko naredijo precej boljši rezultat z manj treninga, zato bi bila vesela, da gremo v Nemčijo novembra skupaj po dobre rezultate. Od jutri dalje treniram po planu svoje nove trenerke, Ksenye Dedukhine. Zanima me njen način, njeno razumevanje, njen program. Upam, da ne razočaram še nje!

Se beremo na koncu naslednjega meseca, saj nas na Hrvaškem čaka World Grand Prix Series Croatian Leg!

Pozdravček,
Tajda

Comments are closed.

Spletna stran Kettlebell Slovenija © 2010-2017