Uresničitev otroških želja

Po opustitvi intenzivne vadbe v fitnes centrih sem se rekreativno ukvarjala z raznovrstnimi športi. Te sem dopolnjevala z različnimi oblikami joge (power, dinamična, hatha, ashtanga). Narava mojega dela in zdravstvene omejitve namreč zahtevajo, da sem cel čas v dobri formi. Vseeno sem v poplavi novodobnih športno-zabavnih hibridnih vadb še vedno skušala najti nekaj novega. Dober prijatelj me je z navdušenjem povabil v telovadnico in opisoval Kettlebell fitness in lifting treninge. Z začudenjem in mešanimi občutki sem ga poslušala ter se skeptično, a z veliko mero radovednosti, odpravila na prvo srečanje s Kettlebell vadbo. Dinamika vadbe, natančno oblikovani treningi ter popolnoma drugačen način oblikovanja mišic in krepitve telesa so me hitro prepričali.

Po enotedenskih skupinskih rekreativnih treningih, s katerimi sem pridobila na mišicah in ojačala telo, pa je moj pogled vedno bolj uhajal h Kettlebell lifterjem v sosednji polovici dvorane. Moj tekmovalni duh je iz svetilke spustil trener Grega Sobočan, ki mi je pred malo več kot dvema mesecema predlagal, da povečam število treningov, ki bodo sledili natančno izoblikovanem programu namenjenemu amaterskemu tekmovanju. Kmalu zatem je sledilo povabilo na tekmo na Irskem.

Sprva treme ni bilo. Sem si pač rekla »glede na to, da sem še začetnik, grem oddelat svoje«, kakšnih večjih rezultatov pa nisem pričakovala. Nato sem sama pri sebi opazila, da iz tedna v teden napredujem, končni zagon pa mi je dala osvojitev ranka II po EGSA rankirnem sistemu (134 jerk/191 snatch). Takrat sem tudi sama dobila nekakšen občutek, kaj je koliko. Ko sta mi Tajda in Gregor postavila cilj, se mi je ta zdel visok, vendar tisti, ki me poznajo, vedo, da ne odneham zlahka ali pa sploh ne. Ker vem, da so treningi pripravljeni zame (in za ostale) smiselno in trenerjem popolnoma zaupam, se trudim, da čim bolj sledim navodilom.

Pred tekmo se mi ni niti sanjalo, kakšna je konkurenca, vseeno pa sem zapuščala Slovenijo z dobrimi občutki in ciljem, da dam vse od sebe ter s tem nagradim trenerja, ekipo in družino, ki me je v vsem tem času podpirala. Tik pred odhodom je preminil dober prijatelj, ki mi je bil v življenju velik vzor. Po 10 letih boja z rakom ni minil dan, ko ne bi rekel, da se počuti dobro. To mi je dalo še več moči, da sem v soboto stopila na platformo in kljub tremi (ki je bila prisotna že od petka) presegla tudi svoja pričakovanja. V veliko pomoč so mi bile spodbude celotne ekipe, ki so krajšale minute in mi dale novih moči. Ker so mi zdravstvene omejitve v mladosti onemogočale profesionalno ukvarjanje s športom, čeprav me je le-to izjemno mikalo, sem tokrat prvič stala na stopničkah. In to kar dvakrat! Občutek je bil neverjeten in še dolgo mi bo ostal v spominu. Ob podelitvi odličij, ki so krasila kar štiri naše atlete, pa sem postala ponosna in hvaležna, da sem lahko del ekipe Slovenian kettlebell Club-a.

Vendar zgodbe še zdaleč ni konec. Cilji se premaknejo višje, motivacija se dvigne. Manjka mi še veliko na tehniki, kondiciji in moči. Vendar ni vse samo na fizičnem nivoju. Priprave pa potekajo tudi na psihičnem nivoju. Na kratko torej: Višje, hitreje, močneje ter z glavo na pravem mestu!

Hvala vsem za podporo ter Klemnu za vzor. Ti dve medalji sta zate.

Avtorica članka: Alja Žorž

2 Responses to "Uresničitev otroških želja"

  • Ales says:
Leave a Comment

Spletna stran Kettlebell Slovenija © 2010-2017