Vedno bližje!

Po 10 letih treniranja olimpijskega borilnega športa – TaeKwonDo WTF, sem začela treninge kombinirati s Kettlebelli. Petkrat tedensko TaeKwonDo in dvakrat Kettlebell Lifting + šola, matura… Ni bilo najlažje, a se je izplačalo. Leta 2008 sem postala državna prvakinja v TaeKwonDo-ju, k čemur so sigurno veliko pripomogli treningi s Kettlebelli, ki so mi dali novo moč, eksplozivnost in vdržljivost.

Nad Kettlebell Liftingom sem bila navdušena, tako da sem še istega leta (2008) v Švici pridobila licenco za WKC Kettlebell Fitness Inštruktorja. Kmalu sem začela voditi skupine rekreativcev in se tudi sama začela ukvarjati le s tem športom. Šele lansko leto (2010) me je svetovno prvenstvo v Italiji zares motiviralo, tako da sem si želela svoje treninge »pojačati«. Od oktobra do januarja sem vsak dan po odvodenem treningu s skupino naredila še svoj trening, ki mi ga je za disciplino LongCycle dnevno pirpravljal trener. Januarja letos (2011) sem v Pisarovini na Hrvaškem izpolnila svoj takratnji zastavljeni cilj – CMS v disciplini LongCycle – in si hkrati postavila novega – CMS v discilini Biathlon, ki naj bi izpolnila na Irskem, julija letos. Najboljši trener in eden od dveh najboljših bratov mi je obljubil, da mi bo uspelo, če bom pridno trenirala, grizla v pravih trenutkih in si zares želela osvojiti ta cilj. Sestavil mi je program treningov za disciplino Biathlon (jerk + snatch). Nikoli ni bilo lahko, a sem pridno trenirala, vztrajala, si želela in na vsakem treningu poskusila narediti svoj maksimum.

Nekaj časa sem trenrala doma v kleti, v aprilu pa so se začeli pravi treningi v novi dvorani (Kettlebells Center), s super atmosfero, pozitivnimi “soigralci”… Takoj je bilo lažje, saj sodelovanje med lifterji velikokrat pripomore k tisti eni, mogoče dvema ali tremi pomembnimi ponovitvami več, ki so potrebne za dober napredek. Na dober dan sem že uspela narediti 122 (zadostno število za dosežen cilj) ponovitev in tudi po 10 več, a to je treba narediti tudi na dan, ki ti ni ravno pisan na kožo. 25. junija smo v Kettlebell Centru organizirali dogodek »Osvjanje rankov v disciplini Biathlon«. Jerk mi načeloma ne dela problemov, zato sem vse misli usmerila v Snatch. Po 148 Jerkih mi je uspelo narediti magičnih 122 Snatchev.

Le še 4 tedni so nas ločili do Irske. Ker sem zastavljen cilj CMS v disciplini Biathlon že izpolnila, sem si postavila novega. Na tekmovanjih se število ponovitev prsavilno narejenih Jerkov in Snatchev sešteje. Ker vem, da lahko naredim več Jerkov kot Snatchev sem takrat ubrala svojo taktiko = maksimalno ponovitev Jerkov in toliko Snatchev, kot gre, ko si že utrujen od predhodne 10 minutne serije Jerkov. Moj nov cilj je bil 160 ponovitev Jerkov in 120 ponovitev Snatchov.

Najbolj so me motivirale punce, ki so tekmovale pred mano. Še posebej obe Alji. Prva, Alja Šauperl, ker je po odlični seriji Jerkov z nasmehom na obrazu vprašala: »A je 150 Ok?« Jah, naša Tweetey .. Druga, Alja Žorž, pa zato, ker sva skupaj trenirali, ker sem vedela da zmore, ker sem ji jaz zastavila številke, ki naj ji bodo cilj. Ni bila prepričana sama vase, jaz pa sem 100% verjela vanjo… Ja seveda da ji je uspelo!

No, za njimi sem bila na vrsti jaz. Preden sem stopila na platformo sem se vprašala: »Si trenirala? JA! Želiš zmagati? JA! Boš zdržala do konca… JA!!!« in šla. Ko sem naredila prvo ponovitev, sem čutila, da bo šlo. 4 ponovitve vsakih 15 sekund. Držala sem tempo, in ga še malo izboljšala. Naredila sem 167 ponovitev, 7 več od zastavljenega cilja. Končno mi je uspelo tudi na tekmi pokazati da zmorem. Zdaj sem rabila “samo” še 120 Snatchev da bi bila zares vesela. Ta dan so vsi navduševali – obe Alji sta po odličnih serijah Jerkov naredili še dve nori seriji Snatchev (+200), Muha je preskočil magično mejo in naredil kar 107 Jerkov, Maruša in Sponka ter ostali tekmovalci so se trudili po najboljših močeh… Seveda sem se tudi jaz želela priključiti temu »klubu navduševalcev«. Ista platforma, malo manj treme pred gledalci, malo več pritiska, ki sem ga izvajala sama nad sabo. Prijela sem Kettlebell in začela. Prvih 10 je šlo brez problema, potem pa… damn… kako hitro, kateri tempo, koliko še do konca, ali mi bo uspelo.. Priznam, bilo je težje kot na treningu. Pri 45 ponovitvi je utež že drsela – kot običajno. Moje male, vsaj dvakrat na teden krvave roke, so se začele potiti in postajalo je vse težje. Kettlebell se ne sme dotakniti tal in da se ravno to ne bi zgodilo, sem želela takoj zamenjati roke. Vztrajala sem in naredila še enega in še enega.. in pri 52 res zamenjala. Desna roka naj bi tako ali tako bila močnejša in upala sem, da mi lahko uspe nadoknaditi primanjkljaj. Preveč sem razmišljala, namesto da bi se zbrala in oddelala tako kot je to potrebno. PriSnatchala sem do 110 in drseti je začela še desna. Takrat sem se spomnila vseh namigov trenerja iz treningov – telo nazaj, boki naprej, sprostiš ramo, težo na pete, zanihaš in dvigneš. Tako sem se trudili in slišala Grega, ko je vztrajal naj poizkusim delati vsaj 8 minut. OK, eden po eden..! Šlo je do 117, 118.. in.. ups, 119 je padel na tla.. Škoda, 2 ponovitvi manj! Ne sliši se veliko, a je, ker je bil to cilj trmaste Tajde. No, suma sumarum, 7 Jerkov več, 2 Snatcha manj = 5 ponovitev več.. Dobra tolažba, a?


Na tekmovanju smo se člani EGSA prvič uradno preizkusili tudi kot sodniki. Ja, tisti pravi, ki morajo dati tudi “no count” (nepravilna  ponovitev o.p.). Res pozitivna izkušnja, saj sedaj lažje razumemo zakaj je tako za tekmovalca, kot za sodnika »najlažje«, da narediš vsako ponovitev posebaj pravilno. Ko smo vsi tekmovalci oddelali svoje, je še Grega pokazal da ni »đabe« #1 v EU v Kettlebell Liftingu. 241 Snatchev s 24kg. NORO!

Dorbo organizirani Irci so imeli hitro pripravljene rezultate, stopničke, medalje in celo pokale. Glede na ostale tekmovalce, sem dokaj lahka, kar je v tem športu, pri računanju koeficienta prednost. Spremljala sem tudi rezultate ostalih deklet, ki so tekmovale s 16kg (tako kot jaz) in pričakovala in skrivaj upala, da bo zlata po koeficientu moja. Absolutno res nisem imela šans, saj je bila najtežja nasprotnica kar dvakrat težja. Pa le! Mark me je kar dvakrat poklical na tretjo stopničko in dvakrat na prvo. Yes !! Torej, moj izkupiček iz Kilkennyja so 3 medalje in en pokal – prvi v športni karieri.

Vesela sem za vse štiri punce in za našega edinega tekmovalca, ki pa je tako ali tako raztural. Sploh pa je to dokaz za Gregorja in zame, da se v Kettlebells Centru trenira pravilno, kvalitetno in da smo pravi mali “dream team”. V tem teamu so nam tokrat manjkali še Barbara, Špela, Samo, Katja, Irena, Neža… in vsi ostali, ki pridno trenirajo, grizejo in si želijo!

Hitro se bliža oktober in z njim Bjelovar open, kjer so cilji sigurno zopet višlji. Z vsakim takim vmesnim ciljem pa smo vedno bliže tistemu blestečemu nazivu Master of Sports!

Avtor članka: Tajda Sobočan

1 Response to "Vedno bližje!"

Leave a Comment

Spletna stran Kettlebell Slovenija © 2010-2017