Vsaka sekunda šteje!

Prepisan naslov? Seveda. Mogoče malo “klišejski”? Mogoče.

Na tem svetu ni veliko ljudi, ki me lahko impresionirajo. Poleg staršev (jaja, še posebej očeta in mame…) ter ostalih, ki so mi blizu (ožji sorodniki, dekle in kuža Medo) bi lahko naprste ene roke preštel nekaj tistih, ki jih resnično občudujem, cenim. Poleg Bruce Lee-ja in Michaela Jordana (mislim da smo nad njima impresionirani skoraj vsi, ki se imamo za Titovo mladino) je tukaj še edini aktivni športnik med njimi, Lance Armstrong, ki je živ dokaz da lahko po še tako hudi bolezni dosežeš neverjetni stvari in se vpišeš med legende. (Vsem toplo priporočam, da si preberete njegovo knjigo “Vsaka sekunda šteje”).

S sestro Tajdo sve se odpravila na svetovno prvenstvo na sever Nemčije, natančneje v Hamburg. Tajda, polna pričakovanj, saj je LongCycle njena primarna disciplina, v kateri med amaterkami še ni bila premagana in jaz, nekoliko manj ambiciozen, saj mi LongCycle ne leži.  Pa vendarle, 10 let igranja rokometa na profesionalnem (kolikor je to pač bilo) nivoju pa vseeno pomeni nekaj izkušenj, ki na taki ali drugačni tekmi oziroma življenjski preizkunji pridejo še kako prav.

Kakorkoli, to je bila prva tekma v disciplini LongCycle, ki sva se je s Tajdo udeležila mad najboljšimi na svetu.

Dan pred tekmo sva se odrpavila v hotel, kjer je bilo potrebno opraviti vse formalnosti. Prijavnina, licence, osebni dokumenti, tehtanje… in ko sva stopila iz TAXIja je Tajdo močno zapeklo v roki. Med prstancem in sredincem leve roke je imela zapičeno čebelje želo. Na začetku niti ni izgledalo tako hudo, sam pa sem ju tudi malo miril in se delal, da bo vse OK. No, bilo je vse prej kot vse OK. Proti večeru je bila Tajdina roka velika za dve desni, zjutraj pa je bilo vse skupaj še veliko slabše. Takrat več ni bilo prostora za sprenevedanje. Vedel sem, da bo z levo roko zelo težko dvigovala 16kg Kettlebell več kot minuto, če ga bo sploh lahko dvignila.

V dveh urah sva bila primorana popolnoma spremeniti taktiko, ki sva jo načrtovala do sobote. Na treningih sva ciljala na 150 ponovitev, 75 z levo, 75 z desno toko, kar poeni 15 ponovitev v minuti, 5 minut na roko. Še danes verjamem, da bi bila Tajda svetovna prvakinja, če bi imela zdravi obe roki!

Ni, ni jih imela, mrtvi pa se tako ali tako štejejo po borbi. Odločila sva se, da začne z desno roko in spusti tempo na 13 ponovitev v minuti. S to odločitvijo sva vedela, da je prvo mesto nedosegljivo, ampak, bolje vrabec v roki kot golob na strehi. S tako taktiko je imela vsaj nekoliko možnosti za osvojitev vsaj ene izmed medalj.

 

 

 

 

Svetoval sem ji, naj zdrži 7 minut, potem pa razmisli ali bo nadaljevala ali zamenjala roki, čeprav sva oba vedela, da z levo roko ne bo šlo. “Vsaka sekunda šteje” sem ji rekel. Se pravi, dalj časa ko bo delala z desno roko, manj bo potrebno “trpeti” z levo.

Moj nastop je bil dobro uro pred Tajdinim in tudi sam nisem imel idealnih razmer. V konkurenci med 8 tekmovalci, kjer sem bil na papirju daleč najslabši (moj osebni rekord do sobote je bil 55 ponovitev) in z otrdelim vratom pred mano še zdaleč ni bila lahka naloga. Kako naj od Tajde zahtevam da trpi, če sam ne naredim enako? No, med nastopim sem se počutil odlično, s taktiko, ki je 100% uspela pa sem v zdnji minuti zlomil in prehitel dva sotekmovalca in z osebnim rekordom 66 ponovitev dosegel 3. mesto. Uvrstitev, za katero so vsi, ki nekaj vedo o tem športu govorili, da je za “evropejce” nedosegljiva!

Dobro uro za mojim nastopom je bila na vrsti Tajda. Sedel sem poleg sodnika in v roki držal svoj mobitel, na katerem je bila vključena štoparica. Ja, svetovno prvenstvo brez centralne ure… no, to je druga zgodba. Tajda je nastopila na drugi platformi, na njeni desni je bila Olena Semenova, čisto na koncu pa velika favoritinja, Anna Baranova. Več o samem nastopu bo povedala Tajda sama, rečem lahko samo, da je 128 ponovitev naredila z deno roko in da je bila do zadnje minute na drugem mestu. V zadnji minuti ji sodnik 3 ponovitel ni štel zaradi prehitrega tempa (!!!) čeprav je Olena delala hitreje od nje in je tako Tajdo prehitela prav v zadnjih 10 sekundah. Nekoliko so tudi pripomogle izkušnje, ki jih Olena, kot izkušena tekmovalka iz Ukrajine sigurno ima. Prvo mesto je osvojila Anna Baranova s 147 ponovitvami, druga je bila Olena z 128, tretja pa Tajda s 128 ponovitvami. Enako število ponovitev je imela še ena tekmovalka, vendar je bila od Tajde težja 5kg in tako je  po koeficientu prvo mesto pripadlo Tajdi. Za seboj je pustila še 3 tekmovalke, sam pa sem še zmeraj prepričan, da bi z obema rokama Ani dihala za ovratnik, če ne bi bilo celo obratno!

 

 

 

 

 

 

Isti rezultat (128 ponovitev) se je Tajdi upošteval tudi med mladninkami kjer je seveda brez prave konkurence osvojila prvo mesto in postala Mladniska svetovna prvakinja. Kasneje v soboto pa je Tajdo čakala še zadnja preizkušnja. Snatch med študentkami. Konkurenca tukaj ni bila močna, no, tekmovalke pa so imele obe roki zdravi. Tajda, utrujena od LongCycle tekme in še zmeraj z vse bolj otečeno levico pa se je odločil, da vseeno nastopi.  Medalje nisva pričakovala, ampak, tisti ki naju poznate… ni predaje do konca, tako sva pač “narejena”, drugače ne znava!

 

 

 

 

 

O sami seriji bo zopet več povedala Tajda sama, naj samo omenim, da je prva temovalka odpadla pri 50 ponovitvah, zmagovalka je bila s 197 ponovitvami neulovljiva, boj za drugo mesto pa je potekal med Tajdo in Norvežanko. Le ta je Kettlebell izgubila pri 70 ponovitvah, ko je bila Tajda pri številki 60… jasno je bilo, da Tajda še 10 ponovitev z desno roko ne bo naredila… z zadnjimi atomi močnmi je prilezla do 67, potem pa nekaj sekund držala Kettlebell nad glavo preden se je odločila, da vseeno zamenja roki in z levo, vse bolj zatečeno roko vseeno poizkusi. Naredila je še 33 ponovitev (ne vem iz kje jih je potegnila, ampak to samo dokazuje, da imava iste gene!!) in potem pri 100 ponovitvah zradio osvjenega drugega mesta, neulovljivega prvega in nepredstavljivih bolečin končala serijo.

Ja, še dodaten dokaz da prav vsaka sekunda šteje!

Comments are closed.

Spletna stran Kettlebell Slovenija © 2010-2017