World Cup – Chelyabinsk, RUS

Pa sva jo dočakala! Rusijo namreč. S Tajdo sva praktično od samega začetka skupaj v Kettlebell Liftingu (Girevoy Sportu). Od kar je Tajda leta 2007 naredila svojo prvo licenco pri World Kettlebell Club sva praktično nerazdružljiva na tem področju.

Skupaj sva delala v prvem Kettlebells Centru v Šiški, svojo pot nadaljujeva v Kettlebells Centru v Šmartnem.

Skupaj hodiva praktično po vseh tekmah, mislim da lahko na prste ene roke naštejem tekme, na katerih nisva bila skupaj.

Skupaj vodiva seminarje, delavnice, licenciranja po celi Evropi, skupaj se učiva od najboljših na svetu in skupaj prenašava znanje na vse, ki ga želijo dobiti od naju.

Skupaj sva prvič odšla tudi v Rusijo, na svetovni pokal v Girevoy Sportu, v mesto, kjer živi najin trener, Ivan Denisov in svetovna rekorderka, od zdaj tudi Tajdina svetovalka, Ksenija Deduhkina.

Pot se je začela precej neobetavno, z zamudo letala na Brniku. S tem se nama je podrl celoten koncept, vsi vezani leti naprej, tako da sva sredi noči na koncu obtičala na Beograjskem letališču Nikola Tesla. Spanec ni bil najboljši, vendar je noč hitro minila, saj sva komaj čakala let za Moskvo, in potem naprej proti Chelyabinsku.

Na končni postaji naju je počakal najin trener in naju odpeljal do hotela, potem pa v trgovino po osnovne stvari za preživetje (beri banane) in spat. Mogoče se ne sliši veliko, ampak, 4 ure razlike proti vzhodu ni malo, in tako sva bedela do približno 3:00 zjutraj, prespala zajtrk in se zbudila okoli 12:00.

Vse je kazalo na miren dan. Srečala sva se s tekmovalci, ki jih drugače občudujeva preko interneta ali youtube kanala. Denis Gafarov, Ksenija Deduhkina, Oxana Sarvarova, Aleksandra Vasilieva, Anton Anasenko, Ilija Tashlanov, Johhny Benidze… Verjetno vam ta imena ne povejo prav veliko, tako da naj poenostavim: to je tako, kot če bi prišli na nogometno tekmo, tam pa bi stali Ronaldo, Messi, Ibrahimovič… Ali pa na teniški turnir, kjer bi bili Nadal, Federer, Sharapova… paša za oči, vam povem!

Takoj je bilo jasno, da sva v Chelyabinsk prišla sodelovati in ne zmagati. Pri dekletih so tekmovalke razdelili v zgolj dve kategoriji, do 63 in nad 63kg, pri fantih pa smo bili razdeljeni v 4 kategorije po telesni teži, -63, -78, -85 in nad 85kg. Tako je Tajda obtičala v konkurenci s Ksenijo, Oxano, Natalijo Gorbanovo…, jaz pa sem s 87kg tekmoval proti fantom, ki so tehtali precej več kot 100kg. Je pa potrebno povedati, da je Ivan Denisov tekmoval v drugi disciplini, tako da sem se njemu uspel izognit.

Dan pred tekmo sva v telovadnici (lahko rečemo kar hala), kjer trenirajo Denisov, Gafarov, Deduhkina in Sarvarova (poleg vseh ostalih) opravila še zadnji trening. Vse je potekalo super. Potem pa, v 40 minutah je iz prijetnih 13 stopinj, brez sapice vetra, postal pravi kaos. Po 27 letih je v aprilu uspelo sibirskemu vetru priti okoli Urala, in v 40 minutah je temperatura padla na -3 stopinje, veter je pihal 150km/h, na cesti pa je bilo 30cm ledu. Če tega ne bi videl v živo, ne bi verjel da je kaj takega mogoče. Mesto je “umrlo”. Na cesti so bili samo največji fanatiki na motornih saneh in nekaj ljudi, ki je moralo iz službe priti peš, saj je javni prevoz prenehal delovati. Prav tako taksiji. KAOS!

Naslednji dan, na dan tekme, se stanje ni kaj dasti izboljšalo, tako da sva s Tajdo (tako kot vsi ostali tekmovalci) v dvorano odšla peš. Po nekaj napačnih zavojih sva končno našla, se odtajala, registrirala in otvoritev se je začela.

Tradicionalno rusko “postrojenje” reprezentanc (poleg Rusije sva bila še Tajda in jaz iz Slovenije ter Amanda Wenger iz USA), mažoretke, cirkuški moški ki žonglira s kamni, pa plesalka ki se je zvirala na rjuhi, ki je visela iz stropa. Poleg vsega tega smo na PPT prezentaciji gledali še zgodovino Černobila in pa celotno biografijo generala Pikolova (priznam, nisem poslušal, ker sem čutil nervozo zaradi ljudi, ki so strmeli v naju).

Vse je potekalo super, muzika je igrala, semaforji so bili pripravljeni, časomerilec tudi, 2 minuti do prvega “flighta” pa BUUUUUM! Počilo je kot da bi padla bomba v dvorani, zmanjkalo je elektrike. Ugasnile so luči, semaforji in ura so odpovedali, glasbe ni bilo več.

Fantje na platformah so se spogledali, glavni sodnik pa je začel odštevati: Pjat, Četiri, tri, dva, adin… START!

Tekma se je začela! Brez vsega, česar smo navajeni pri nas. Vsako minuto je sicer časomerilec povedal koliko časa je minilo, sodniki so sicer odpirali usta in šteli ponovitve… ampak, verjemite mi: ko v šesti minuti, pri pulzu 180 udarcev na minuto, pod 64kg na plečih “zagusti”, takrat čas več ne teče linearno. Čakaš kdaj bo sodnik rekel da je minilo 7 minut, čakaš da boš prilezel do 100 ponovitev, nimaš pojma kako gre ostalim.. sam si, v prostoru in času! Če je težko tekmovati ko je vse OK, potem je bilo tole še 20% težje. Predvsem zaradi tempa, ki naj bi bil enakomeren, vendar se dihanje sproti spreminja, tako da smo vsi tekmovalci dobesedno tavali v temi.

Meni je Jerk še nekako uspel, naredil sem 105 ponovitev (cilj je bil 115), vendar glede na dane pogoje sem zelo zadovoljen. Snatch mi ni šel najbolje, saj pri tempu 18 ponovitev v minuti res potrebujem uro, saj se drugače “zaciklam”, prav to pa se mi je zgodilo. Osem minut mi je šlo odlično, vendar pa se je zgodilo kot strela iz jasnega, v dveh ponovitvah mi je telo “ugasnilo”. Kot da nisem več hotel narediti še ene ponovitve. Moči sem sigurno imel dovolj, res je da nisem bil spočit in da pavza med Jerki in Snatchi ni bila ne vem kako dolga. Pa vseeno, psihično sem “podbacil”.

Tajda je bila še bolj izgubljena, saj sva zelo dobro pripravila taktiko kako priti do 80 ponovitev. Res je, da to ni vrhunski rezultat, vendar Tajda Snatch trenira šele dobre 4 mesece, od tega pa je bila 2 meseca poškodovana in je izpustila doberšen del priprav.

Cilj je bil, da vsakih 30 sekund naredi 8 ponovitev, 4 take serije z levo in 6 takih serij z desno roko. Tako bi v 5 minutah naredila okoli 80 ponovitev, kar je v tem trenutku tudi sposobna. No, brez ure pa sva bila izgubljena, tako da je Tajda delala prepočasi, s tem pa v položaju fiksacije izgubljala dragocene atome moči. Z levo roko je sicer šlo po planu kar se tiče ponovitev, vendar pa ji je vse skupaj vzelo 30s sekund preveč. Tako je na koncu v dobrih 5 minutah naredila 67 ponovitev. Tudi če bi jih naredila še enkrat toliko, pa v svoji konkurenci ni imela šans da bi prilezla do medalje.

Jaz sem na pokalu osvojil 3 mesto, Tajda pa je bila šesta, ko pa so naslednji dan tekmovalce razdelili na kategorije tako kot je treba, sem bil jaz uvrščen na prvo mesto do 95kg, Tajda pa na drugo mesto do 58kg.

Tako se je zopet pokazalo, da težje tekmovalke in tekmovalci dosegajo višje številke, kar ponovno zavrže namigovanja, da telesna teža ni faktor oziroma da je lažjim tekmovalcem lažje.

Tajda je dobila lekcijo. Ampak dobesedno. Ksenija Deduhkina, tekmovalka, ki je na tekmi postavila NOV SVETOVNI REKORD, saj je s 24kg naredila 193 Snatchev, si je zanjo vzela več kot eno uro. Pogledala njeno tehniko, ji predlagala kako lahko izboljša svoj rezultat, kako naj trenira, katere vaje naj dela, kdaj, koliko.. toliko informacij, da smo se na koncu zmenili, da bo od zdaj naprej Ksenija skrbela za organizacijo Tajdinih treningov.

Jaz sem zelo dobro izkoristil dejstvo, da govorim rusko, saj sem se tako lažje pomešal med ostale tekmovalce. Rusi so čudni. Dokler nisi “njihov” te ne registrirajo, kot da ne obstajaš, kot da si iz drugega planeta. Pa ne za to, ker mislijo da so oni nekaj več. Zato, ker mislijo, da si ti nekaj več! Šele ko vidijo, da trpiš z njimi za tistih 10 minut, da si na nivoju tekmovalec, da imaš narejen njihov rank Master of Sport, takrat te sprejmejo. No, ko pa si njihov, ti povejo vse! Z vsakim od tekmovacev ki nekaj veljajo (Gafarov, Benidze, Anasenko, Egorov, Deduhkina, Vasilieva…) in pa tudi z njihovimi trenerji sem se uspal pogovarjati kar nekaj časa, vse skupaj več kot 10 ur! Seveda je vse končalo v obliki videozapisa na telefonu oziroma teorija v mojem zvezku.

Različi prijemi, ciklizacija, tehnika, vaje za specifično moč, vaje za generalno moč, kaj, koliko kdaj, s čim, kdaj tek, kdaj počitek, prehrana in dodatki… Tega je zdaj toliko, da se mi zdi da nič več ne vem. Vendar, počasi dobiva smisel.

Na koncu sem dobil popolnoma vse, kar sem želel. Rusijo, najboljše tekmovalce.. kaj najboljše, creme de la creme Girevoy Sporta, sibirsko zimo, ekstremne pogoje, na koncu koncev tudi medaljo (zdaj sem Tajdo ujel po številu medalj na 33! 🙂 )

Preden sva odšla sem dal še intervju za rusko nacionalno televizijo. Najbolj so bili presenečeni, ko sem rekel, da sem izjemno vesel vremena. Jasno, Rusom to ni bilo po godu, saj so se zime komaj znebili, meni pa bo tale tekma za vedno ostala v spominu in v srcu!

Zato ker je bila prva v Rusiji, zato ker je bila ekstremna, zato ker je bila s Tajdo.. in zato, ker sem videl, da sem še precej oddaljen od najboljših, da se bo treba še naprej učiti, izpopolnjevati na vseh področjih treniranja (moč, kondicija, eksplozivnost, koordinacija, fleksibilnost, mentalna moč, hitrost..) ki so potrebni za Kettlebell Lifting.

Spet se je potrdila moja izjava izpred 7 let, ko sem rekel da je atletika kraljica športov, Kettlebell Lifting pa je njihov KRALJ, CAR!

Upam, da bomo naslednje leto v Rusijo odpotovali kot ekipa, saj si tisti najbolj vztrajni tekmovalci to sigurno zaslužijo!

S popolno samozavestjo pa lahko napovem, da bomo že letos iz največjih tekmovanj prinesli še kakšno medaljo!

Si upamo??

Comments are closed.

Spletna stran Kettlebell Slovenija © 2010-2017