Chicago – World Championship

Piše: Tajda Sobočan

 

Zadnji dan pred odhodom..

 Kaj vse se je dogajalo par dni pred odhodom.. Uf, če bi vse to želela povedati, bi zmanjkalo časa za “report”o Chicagu 🙂

No, pri Čaletu sem bila (to je bilo najpomembnejše, saj je najboljša oseba na tem planetu v času, ko smo bili v Chicagu, dopolnila 91 let!!), malo presenečenje za drugega slavljenca je bilo pripravljeno, naredila sem osebni rekord (neuradno najboljši rezultat s 26kg do 55kg), ki je bil, seveda, s pomočjo Gregorja, 91 ponovitev. Audi varno na servisu, potem pa se je pakiranje začelo.. V ročno prtljago vse kar je bilo nujno za tekmovanje, v kufer pa.. Ah nič, bomo ze v outletih kupili :).. Pa smo sli spat, za tiste 3 urce..

23.10.2013 in odhod..

Ok, budilka je opravila svoje delo, zlata starša tudi, pa smo sli.. Pridemo na Brnik in tam, kdo drug kot Grega.. Hehe, kako sm vedla :).. Prišel nam je se zadnjič zaželet srečo.. Dobila sem se podkev za srečo, par objemčkov in poljubčkov od najbližjih in že smo bili na poti..

https://mail-attachment.googleusercontent.com/attachment/u/0/?ui=2&ik=c479471b88&view=att&th=14214c448b0c8b8b&attid=0.3&disp=inline&safe=1&zw&saduie=AG9B_P_Ckmimn-Xyzi2uKkwlB_WQ&sadet=1383329180447&sads=Pb7Lfkjbp5Xptr7njDVvyEvz44Y

Alja in Maruša kot tekmovalki ter Barbara in Žanko kot support team :).. Valda da lih meni in Žanu na Brniku ni nardila check-ina do Chicaga (puncam in prtljagi pač), zato sva v Frankfurtu, kjer smo prvič presedali “malo” hitela.. Itak da nama je uspelo, drugač verjetno ne bi pisala tegale “reporta”.. No, čakala nas je 9 urna pot do Detroita.. Še dobro da sem velika meter pa kislo kumarco, da sem se lahko zvila v tisti stolček, si na slušalke dala otroške uspavanke in spala.. Jaaaaa, končno :)! Sploh ne razumem tistih, k pravjo da se pot vleče in da je naporna.. Mene so mogl skor budit “na končni”, da sm šla ven :P..

 Potem smo meli v Detroitu malo več časa. Neki za pojest in popit, nabavit knjigico za na dopust, pa smo že šli še na zadnji let do Chicaga.. Aaaa, tok blizu smo že bli, da mi je pritisk kr narasel od veselja :)..

Še predno smo šli, je vodič Žan (s pomočjo Popeta seveda) naredil plan kako z metrojem (najcenejša in najhitrejša varjanta) pridemo do hotela.. Če ne bi mel s sabo 4 kokošk, bi bli že v hotelu, tko pa smo mogl prevert še kok pride taxi, kok shuttle, kok bus.. Itak da smo šli na konc z metrojem in prou noro je blo :)! Oranžen pa pol vijoličen.. Tega ne bom pozabila nikol, upam da bom lohk še kdaj šla na kkšno turo z njima..

Hotel je biu top, soba velika, 2 veliki postli, k da spiš na oblaku.. Zravn pa Starbucks, Subway, Chipotle.. Odmislim to, da mam čez 3 dni vaganje in gremo sprobat vse našteto :)!

24.10.2013..

Po najinih izračunih naj bi se zbudili že okrog 6ih (glede na to da bi bla ura pri nas takrat že 12), ampak smo po napotkih popotnic A&B rajši prestavili budilko na 8.00 (pa prestavili seveda tudi trening na 10.00 in rent-a-car na 12.30) :).. Ajde, sm mela pa vsaj dost časa za uredit seznamčke komu kaj, kaj rabim, kaj ne rabim ampak bi blo fajn met, odpisat vsem na FB, sms, maile..

 Najprej smo šli v Phenomenal gym, kjer smo opravile zadnji trening.. Še enkrat hvala Seanu za gym, pa seveda Skye, ki nas je tako lepo sprejela, na koncu pa nam še potalala avtogramčke, s katerimi se bomo hvalili 2016 po Riu ;)..

Po treningu pa rent-a-car in hitro do enega najjačih shopping centrov v Chicagu in okolici.. Na foro Palmanove, sam da je cela Palmanova velika ene tok kot manjša ulica od tega Aurora centra, ki ima 150+ outletov.. Se pravi Adidas in še neki čez 150 drugih :)..

Zvečer smo se “razpršili”, da bi vsaka od nas imela čim bolj na izi dan pred tekmovanjem.. Mi2 sva šla še v Subwaya pa čim prej spat, saj sva mela velike načrte za petek..

25.10.2013.

Zadnji dan pred tekmo.. Jst sm bla najbolj pazljiva na letece živalice, tiste z želom.. Tokrat me ni obiskala nobena čebelica sreče, sva pa (ok, lani je bil Grega, letos Žan) prehodila približno 15km.. Živčki so delali intenzivno, bolj kot kadarkoli prej..

Najprej sva šla pogledat kje bo prostor tekmovanja.. Še dobro, ker mislim, da bi drugače šli naslednji dan mimo :).. Potem pa Michigan lake, živalski vrt, peš do centra, mal po trgovinah (tm to zgleda tko kt nš City Park, sam v 8 štukih), pa do Ferris wheela, ki naju je dvignil nad mesto, potem pa še do observatorija (hahaha, ne sej ne, mi2 sva se dobr pozanimala in organizirala pa šla na tapravga), se pravi Sears/Willis Towerja v 103 nadstropje.. To je res visoko in noro lepo :)!!! Na koncu dneva, sva šla še do začetka Route 66th.. Uau, če si že v Chicagu, je to res greh zamudit..

Ko sva bla oba že dobro ožuljena od novih čevlčkov in ceuga dneva hoje, sva se kr dobro utrujena vrnila v hotel.. Po eni strani je biu ta dan res super na koledarju, da sem kljub živčni vojni v glavi lahko zaspala, po drugi strani pa sem bla precej utrujena za tekmo.. No, važno da smo prišli do te, težko pričakovane sobote..

26.10.2013 ali The Day!

 Zjutri se spet zbudim mal prej.. Kao, časovna razlika.. Pomoje tud če bi šli 6 ur naprej, bi bla pokonc par ur preden bi blo to treba.. Za zihr še enkrat pregledam če mam vse – lifterski čevlji, kratke pajkice, vse majčke (modra, rdeča, zelena, še ena modra z Lipkotom, ki nam ga je narisala Monika, pa še ena modra z imenom), trenirka, švickoti in.. aaaa.. kje je ščitnik za kolen?! Ni šans da delam s 26ko in da ne dam tega gor!! Pa na treningu 2 dni prej sm ga mela?! Itak, še dobr da majo v US štacune skup z Lekarno :).. Jes, pa mam končno nou ščitnik, hvala Žanko :P..

Ok, zajtrk, bolj kot ne skromen.. Zadne čase sm preveč “pridno” jedla pa me je zaskrbelo da bi bla lahko pretežka (hitro semse spomnila, a:)).. No, pridemo s taxijem do Aljinega hostla pa pol par minut peš do gyma.. Že na poti srečamo Catherine Imes, veliko ime KB liftinga.. Pridemo do tja in srečamo še Valerya Fedorenka, Katarino Hell-cmanovsko in ostale znance, ki jih želi od blizu spoznati vsak lifter, na našem, vedno manj amaterskem nivoju..

 Sledi vaganje.. Jes, sploh ne vem kaj sm se tresla, sej sm mela oblečena še celo kilo fore.. Tud Maruša in Alja sta z lahkoto šli čez vago.. Takoj po tem Subway & Starbucks, itak..

 Potem pa se je počasi začelo.. Najprej so napisali 10 flightov, potem pa jih sproti dopisovali.. Valery nam je dovolil da smo preiskusili fixometer-mala hudičeva napravica, ki te prisili nad glavo in v rack pozi KB zadržati nepremično 0,3sec.. Ok, sliši se malo, pa iskreno povem da se pozna razlika.. Več o tem malo kasneje..

 Začeli so z Biathlonom med moško konkurenco, nadaljevali z Biathlonom med žensko konkurenco, šele potem Long Cycle.. Najprej moški, potem pa me.. Jst sem bla še povsem sproščena.. Preveč, to vem zdaj, ko je že vse mimo.

Pa se na tabli pojavi Maruša.. 11 flight.. Namažem ji KB, ji poskušam svetovati največ in najbolje kar je bilo v tistem trenutku možno.. Stopi na platformo.. Delovala je močna.. In naredila je dobro.. Glede na to, da ni pred tem še naredila 10min serije s 24kg je uspeh to, da je tokrat držala in zdržala do konca.. Naredila je 39 ponovitev na desno in 36 ponovitev na levo roko.. Najprej je bilo rečeno, da je to zadostovalo za 2.mesto, a se je na koncu izkazalo, da je MARUŠA OSVOJILA ZLATO!!

 Na 13. flightu je bila Alja.. Z 22kg se je podala na svojih 10 minut.. Seveda je Grega bil vsako minuto na vezi.. Probala sem ji povedati vse kar je Grega pisal, pa dodati še svoje nasvete.. In pomagalo je toliko, da je prvič naredila 10 minut in 36 ponovitev na desno in 34 ponovitev na levo roko.. To je za takšno tekmo, kjer se prvič uporablja fixometer in malce drugačni KB, super rezultat, ma kaj super, tudi ALJA JE OSVOJILA ZLATO!!

 Takoj za njo je bila na vrsti Katarina.. To je pravzaprav naša tekmovalka.. Če ne drugače, jo jaz smatram za našo, saj je Gregor tudi njen trener, v Sloveniji pa preživi skoraj ves prosti čas. Katarina je doma naredila 103 ponovitve, za najvišji rank “HMS” pa bi jih tokrat potrebovala “samo” 100.. 50/50 torej.. Z 28kg.. Težka pa je nekaj manj kot 65kg.. Uau! Če ne bi poznala nje, bi že mislila da sem močna :P.. Tudi ona je prvič uporabljala fixometer in takšne KB in na koncu osvojila rezultat 31 ponovitev na vsako roko.. Ja, ok, tudi KATARINA JE (logično) OSVOJILA ZLATO!!

 Ampak ko sem videla, da njej ni uspel željen rezultat sem se prvič ta dan zares ustrašila.. Malce prepozno.. Sej ogrela sem se, pa mobi poročanja sem tud ze predala Žanu.. Samo z glavo sem bla pa pri vseh drugih serijah kot pri svoji.. No, še eno 10 minutno serijo sem mela časa da se pripravim.. Še dobro da sem 4 dni prej nardila dober rezultat.. Vedla sem, da ga lahko ponovim.. Načeloma nimam slabih “lock out-ov”, cilj pa se mi tudi ni zdel previsok..

 Z veliko željo po uspehu, z ogromno dozo pozitivnega adrenalina in strahu sem stopila na platformo.. Pravilno so izgovorili moje ime in priimek, poznajo me.. Mela sem občutek, kot da cela dvorana gleda samo mojo platformo, čeprav so bile poleg mene še vse ostale tri polne..

 Valery je začel odštevati, jst (nič nenavadnega) nisem čutila nog, rok, srčka :).. Ok, 3, 2, 1, start.. Pa sem šla.. Svoj tempo.. 3 na 20sec.. Brez problema.. Fixometer je vsakič lepo pokazal zeleno lučko, sploh se mi ni zdelo nič težje kot na treningu.. Pa KB je imel super tanek, lepo namazan ročaj.. 1min = 9, 2min = 9, 3min = 9, 4min = (namenoma) 8, 5min = 9.. Torej, leva roka 44 ponovitev! OMG, nobena punca na tekmi ni nardila tok ponovitev, kaj šele s tok težkim KB.. AMPAK!! tuki je še desna roka in še 5 minut.. In ta rezultat že zdaj ni pomenil mojega PR.. Za to tekmo sem trenirala 5 let, oziroma 3 mesece zares, vsak dan.. Treningi iskreno niso bili niti malo lahki.. Ko sem delala z 22kg je biu to skoraj praznik..

 Ja, ja, sem že zamenjala :).. Itak, 1min = (namenoma) 8, 2min =(CIST NENAMENOMA).. ne vem kok?! in tuki se je želja po mojem uspehu končala.. Zgubila sem tempo.. Nisem več vedla kok točno rabim, da se ujamem, nisem se uspela zbrat.. To je ta ključna minuta.. po tej minuti mi je bilo važno samo še da zdržim do konca.. Fpuj!!! To res ni cilj za svetovno prvenstvo!! No, zadnji dve minuti sem oddelala solidno.. Iskreno ne vem ponovitev.. To me je koštalo lastnega zadovoljstva.. Pa sem s 44 na desno in 35 na levo vseeno osvojila zlato..

Verjetno nikoli več ne bom tako blizu tistim čarobnim 96 ponovitvam, ki bi jih rabila za WCMS, zato sem ful žalostna, da se nisem uspela zbrat in svoje glave za tisti 2 minuti usmerit v 3 zaslončke (fixometer, ponovitve in čas).. Jah.. Tudi takšne, malo manj uspešne izkušnje pridejo na vrsto, če jih le nabiraš.

 Pa da ne “jokcam” preveč.. ZLATA je moja! Imam naslov svetovne prvakinje v organizacijah EGSA, IGSF in po novem tudi v WKC! Ponosna sem na to, da nisem odehala ko je bilo težko, da sem zdržala svojih 10min, da sem, kjub lastnemu neuspehu, osvojila zlato.. Konkurenca, roko na srce, ni bila velika. Moj cilj ni bil prinesti domov zlata, ampak narediti dober rezultat.

 Hvala Grega, da si me prpelu do teh rezultatov (čeprov bi verjetno nardila kakšno ponovitev več če bi stal zravn mene :)), hvala Anžetu, k je iz Kitajske čakal na rezultat in pisal lepe misli, hvala staršem-še posebi mami pa očitu, k sta mi v kleti štela te težke minute in bla z mano ves ta čas, hvala Žanu, k si me spodbujal, štel, čakal, prenašal, relaxiral.. in hvala tud vsem, k ste vrjeli vame pa me na kakršenkoli način spodbujali :)!!

 Ni še konec dneva, šele mojih 10minut :).. Po teh, me je Kat prepričala (ni blo treba 2x rečt), da greva skupi še na Pentathlon = clean, clean&press, jerk, half snatch in pushpress.. Vsaka od vaj 6 min, vmes pa po 5 min pauze.. 28kg, 18kg, 22kg in se 2x 18kg.. Komaaaad težko :)! Bla je zabava, blo je super..

Kat je itak razturala (sej od 62 ponovitev z 28kg očitno se ni bla zmatrana :)).. Pač, superwoman me je “ubila” in osvojila zasluženo ZLATO, jst pa sem ji sledila na 2. mestu, pred dekleti, ki so zares uporabljale tudi lažje KB in se nama v bistvu niso niti približale.. Kot običajno, ena ni bila dovolj in tudi tokrat se bom vrnila z dvema medaljama.. Zlato iz Long cycla je polepšala se SREBRNA iz Penthatlona..

Pred tekmo rekla: “Sploh ne bi bilo nobeno presenečenje, če bi se vrnile s tremi zlatimi.”.. A vidite, da sm mela prou :)!? Pa še srebrno sem dodala :)!

27.10.2013

 Nedelja lep je daaaan, za srečne ljudi.. In tko sva se tudi mi2 odpravila na ta lep dan.. 6 flags je tak VELIK Gardaland.. Ampak res.. Najbl soft vlakec smrti je bolj nor od vseh Blue tornadov in Raptorjev :).. K te pa Superman obrne na glavo in te prlima tko da se še dret ne morš, pa veš da je bla ta nedelja res nor dan za srečne ljudi :)..

 Avto sva to noč obdržala (čeprou sem vzljubila metrojčke, se še ussen ne bi upala it sred noči, par dni pred Halloweenom po Chicagu) in si olajšala nočno pot do letališča..

28.10.2013.. Bye bye Chicaho!

 Jp, letališče sva zapustila v novih zimskih “piščančkih”, par ur kasneje pa sva z “japankami” zlaufala na plažo in hop v morje :)! Dominikana it is!!

Chicago, hope to see you soon again 🙂

 Iskreno povem, da sem nad Chicagom ful prijetno presenečena.. Ljudje so noro prijazni.. Vidjo da imaš kufre pa ti sami pokažejo pravo smer, povejo kje je lift, zamenjajo drobiž za avtomate, smejejo se ves čas.. Uau :)!!

Na tekmico je ostal malce grenak priokus, ampak imam v kufru za nazaj spakiran fixometer, glavo sem dala na počitnice.. In objljubim da ne bom tkole “z lahkoto” odnehala.. Sej se je šele dobr začelo :)!

 Upam, da sem se vam z zlatom uspela zahvaliti v dovolj veliki meri :)..

P.S.

Pa še serija, s katero sem si pridvigovala zlato medaljo!

 

 

 

Comments are closed.

Spletna stran Kettlebell Slovenija © 2010-2017